“Ledni” tabor NAŠ

Sori za pozen utrinek – zaradi velikega navala kandidatov, ki bi radi zapisali ta utrinek se nikakor nismo mogli zmenit, kdo bi ga napisal. Žreb je odločil srečnega pisatelja in utrinek je naposled le tu…

Kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi se nas je pet “tečajnikov” nadaljevalne alpinistične šole, dva inštruktorja in ena pridružena članica v četrtek 22. 02. odpravilo na pot proti Južni Tirolski, natančneje na območje Rein in Taufers (Riva di Tures). Najbolj zagreti smo preko bolj ali manj širokih cest, vseh levih in desnih ovinkov, ob zvokih domače glasbe, odlično razpoloženi prispeli na izhodišče za naš prvi cilj, slap Tristenbach. Na parkirišču in na dostopu je rahlo snežilo, vendar nam to ni pokvarilo miselnosti, da danes pa res zlezemo tale slap. Čez dobro šolsko uro smo že pikali prvi raztežaj in – oooooo – kok je blo to dobr! Sem in tja je malo kazalo, da se bo naredil kak talar, vendar višje, kot smo prilezli, bolje je bilo. Uživancija vse do vrha, izstopili smo od tolmunčka levo v pršič in potem smo morali najti še sestop. Malo gaženja, malo tavanja, nato desno čez grapo in glej – smo že na markirani poti. Čez slabi 2 uri smo bili že pri apartmajih v kraju Prettau, katerih lastnica je zmotno mislila, da pridemo dan kasneje. Sobe so bile temu primerno hladne, prav tako voda za umivanje. Zato smo upanje polagali v čim prejšnjo toplo večerjo, vendar je kuhanje zaradi šibkih varovalk potekalo bolj po polžje. Vmes smo naredili okviren plan za naslednji dan – ker je snežilo, napoved pa ni obetala izboljšanja, nam je bilo jasno, da jutri plezali ne bomo.

Drugo jutro nas je bilo ob zajtrku že več in dogovorili smo se, da gremo smučat. No, jaz sem malo cagal, ampak so mi rekl: “Dj Udir, to bo taka fajn pela, to morš it!”… pa smo šli. 🙂 Po nekaj manjših zapletih s palicami in panoramski vožnji po dolini dol in gor smo štartali od Kasern-e v smeri proti Adleralm. Uf, kolk pršiča, tole bo res dobra pela! Ker pa je vzpona do Adleralm sorazmeroma malo, smo zarinili še v breg na desni strani. Sledil je res lep spust (vsaj do potoka v dolini), potem pa še malo poganjanja do Kasern-e. Premočeni, a izredno zadovoljni z izplenom smo prišli do apartmajev, kjer smo na izmene kuhali in se umivali (ta dan je bila voda že topla). Ob večerji smo naredili plan za naslednji dan in ker je cel dan snežilo in bilo tako napovedano tudi čez noč – hjaaaa, bomo jutr spet fural pršič, ane?

Tretji dan je bila naša rutina zajtrkovanja, priprave in odhoda na turo že bolj dodelana. Odpravili smo se proti Weissenbachu (Rio Bianco), parkirali na parkirišču ob smučišču (parking je plačljiv) in se ob sankaški progi začeli vzpenjati proti Stifter Alm. Nismo šli do koče, pač pa smo se držali levo in malo višje v redkem gozd smo obrnili ter se spustili v smeri proti Marxeggeralm. Od tam smo potem opravili še en vzpon skozi redek gozd in višje travnne (zasnežene flanke) do tretje (ne vem imena) planine, od koder je sledil spust do Innerhoferalm. Sledila je skupna slika in spust do avta – v zadnjem delu smo ga opravili kar po sankaški progi. Ob večerji smo se strinjali, da smo odlično izkoristili še en dan, obenem pa kovali načrte za naslednjega. Prišli smo na tabor lednega plezanja, a zdej bomo pa sam smučal a kaj? Ker čez dan ni bilo padavin, prav tako za naprej niti niso bile napovedane, smo se strinjali, da se zadnji dan tabora optimistično odpeljemo v Rein in upamo na razmere v Milchtrinkerju.

Zadnji dan je našo rutino zajtrkovanja, priprave na turo in odhoda iz apartmaja malenkost zmotilo splošno pakiranje – danes se namreč odpravljamo domov. Vožnja do Milchtrinkerja ni potekala čisto brez težav – vmes je že pričelo snežiti, sneg se je prijemal cestišča. Zato smo se pri avtu odločili, da pod slap vzamemo tudi lavinsko opremo. Frikovski dostop (5 min) do slapu zagotovo botruje dobremu obisku, saj je bila tam poleg nas še skupinica z lokalnim vodnikom. Kakorkoli – nismo se pustili motiti, plezarija v spodnjem delu je OK, ni pa za prehvalit. Sledi nekakšna rampa / polička, ki je bila povsem prekrita s snegom. Zadnji raztežaj (slabih 15 m) pa je bil precej moker in delikaten. Fizično ne naporen, bolj smotan zaradi slabšega ledu. Pod črto smo vseeno zelo uživali. Orografsko levo glede na slap se nahaja tudi drytoolišče, kjer pa smeri po besedah vodje NAŠ “niso lih tk pocen”, zato so se v njih preizkusile samo naveze, ki so čakale, da pridejo na vrsto v slapu.

Ko smo vsi splezali Milchtrinkerja, smo se po hitrem postopku nabasali v avto in se odpravili proti domu. Na avstrijski strani meje smo se ustavili na reeeees hudi pici (Puschtra Alm – priporočamo!), v večernih urah pa (spet) ob spremljavi domače glasbe in glasnega petja v avtu prispeli v domovino.

Glede na vremenske razmere je bil izkupiček tabora odličen. Družba je bila fenomenalna in mislim, da vsi komaj čakamo, kdaj bomo spet kako ušpičili v podobni režiji. 🙂

Hvala Urošu in Nejcu za spremstvo in vse nasvete. In hvala, da ste me zbrcal na smuče.