V torek smo s Katarino in Lukom iskali razmere nad Okrešljem. Ažurnih informacij o smeri nismo imeli, zato smo bolj na blef zavili levo od Turskega žleba proti v stopu v smer. Ker se pravo grapo vidi šele na vstopu, so nam razmere ostale neznane čisto do konca.
Ko pa smo v prvem raztežaju videli na skalo nalepljen led in sneg, smo si oddahnili in vedeli smo, da nas čaka lepo plezanje. Prvi raztežaj se je izkazal za najzahtevnejšega, a zelo zabavnega, saj je nudil razgibano plezanje po gobicah.
Neznanka nam je ostal še osrednji del na prehodu iz spodnje na zgornjo rampo, ki je iz doline izgledal bolj tanek. Vendar so bile skrbi tudi tu odveč, saj so bile plošče prekrite z dovolj ledu za uživaško plezanje, le varovanje je bilo v tem raztežaju bolj simbolično.
Čisto na izstopu iz smeri nas je, kot češnja na torti, čakal še strm skokec s tankimi trakovi ledu, nato pa smo izstopili na snežišče, nadaljevali na sončno stran in potem v dolino.
Večina sidrišč je izdelanih, preverjanje klinov pa nikakor ni odveč! Smer se nam je zdela v teh (vrhunskih) razmerah izredno lepa, saj ponuja zanimivo in nepretežko, pa vendar konstantno plezanje. Toplo priporočamo!
Turska gora, Modec-Režek, III+/3, 220m
Katarina Rogelj, Luka Murn, Matic Jezeršek
Čudovito zgleda! Prav napali tole 🙂