Skalaška z Ladjo

Začelo se je tako, da sem že dve noči zapored vstajala ob 2. uri zjutraj in bila na lovu za razmerami, vendar je vreme v različnih dolinah pokazalo, da je enostavno pretoplo. Tako sva se s Patricijo ravno vračali iz Krnice in bila sem motivirana, da še ne obupam čisto nad razmerami. Takrat so v Sloveniji gostovali Angleški alpinisti in sem si želela še kaj poskusiti. Sreča je bila, da je bil Domen Košir (AO Železničar) tudi zelo motiviran in je predlagal, da bi šli v Skalaško z Angležinjo Anno Soligo. Skalaške sploh še nikoli nisem plezala, tako da je bila motivacija še večja. Torej, kujmo železo, dokler je še vroče – isti dan, kmalu po vrnitvi v apartma, sem se še enkrat napakirala in odpravili smo se v Vrata. Prespali smo v zimski sobi, ki je bila tisti večer prepolna, Bor pa je uredil, da smo dobili dostop še do zgornje sobe in tako, k sreči, vsi imeli svojo posteljo.

V soboto, 27. januarja, se je dogovorjeno vstajanje ob 3.30 – z nočnim stresanjem pred budilko – ponovno začelo ob 2. zjutraj, ob 3. smo bili že na poti. Pred nami so štartali še Bor, Michael in Naoise, ki so se odpravili v Sanjski ozebnik ta dan. S seboj smo imeli dve bivak vreči in gorilnik za primer, da bi morali bivakirati, vendar to ni bilo v prvotnem planu. To je bila bolj rezerva v skrajni sili, saj smo nekako rekli, da bomo plezali, dokler bomo zmogli in poskušali tudi izplezati v enem zamahu.

Ker je Anna bolj skalna plezalka, smo se dogovorili, da Domen pleza smer naprej, če bodo razmere ugodne, se zamenjava, ta čas pa bom izbijala kline, Anna pa bo pomagala pri manevrih. V smer smo vstopili ob 5.40 (iz sedelca, kjer se navežeš) in prva dva raztežaja sta bila precej dobro narejena, z izjemo nekaj mest, za kar smo potrebovali 3 ure. V prečki pa se je pravzaprav začel cukrast sneg, tak ki je malo zdrsaval, malo si moral kopati in podobno, in tako nekako vztrajal vse do in še malo po ladji. Do Gorenjskega turnca, smo potegnili za en raztežaj štajerca, nato so se ponovno začele težave. Ne samo s kaminom, temveč tudi z opremo. Domen je ugotovil, da se mu je zlomil vijak, ki drži prednji zob dereze na mestu, tako da je ostal brez ključnega zoba! Kljub temu ni želel menjati derez in nadaljeval skoraj tako, kot da se nič ni zgodilo, čeprav je bilo plezanje do konca smeri vse drugo kot enostavno. Res, kapo dol!

Ob 20.00 smo končno priplezali do ladje. Že precej utrujene nas je dobil še veter, ki je potem vztrajal celo noč. Bilo je res mrzlo, sama ladja pa nas je zaposlila za vsaj dve uri. Snemanje rokavic nikomur ni padlo na pamet, vsi pa smo jo potehničarili z orodji. Za tem je sledilo še (vsaj meni se je tako zdelo) neskončno raztežajev do izstopa. Utrujenost je povzročala stoječe kinkanje na štantih, tudi med varovanjem, vendar je tresavica od mrzlega vetra preprečevala kaj več kot nekajsekundno zapiranje oči. Strmina v smeri ni popuščala, vsak raztežaj smo bili v pričakovanju simultanega plezanja, vendar so nam razmere dopustile to šele tik pred koncem smeri. V zgornjem delu je bil sicer škripovec, vendar je bilo prestrmo in mi preutrujeni, da bi si dovolili narediti kakšno napako zaradi tega.

Izplezali smo ob 3.50 zjutraj naslednji dan in takoj začeli sestopati po stopinjah, ki jih je pustila naveza iz Sanjskega ozebnika. Po 30 min smo se ustavili v bornem zavetju, kjer smo si skuhali vodo za čaj in pojedli juho. V Krmo smo prispeli okoli 8.30, kjer nas je pobral Tom in nam zraven pripeljal še kako dobrodošlo hrano, prigrizke, sok in vodo. Na hitro smo se zapeljali še v Vrata po moj avto in nato prišli v naš apartma v Gozdu Martuljku okoli 9.30. Dolg dan je bil. Za smer smo potrebovali 23 ur, izplezali pa z 1 preostalim klinom od 10, ki smo jih imeli s sabo. Ja, Skalaška je bogatejša za 9 klinov 😀

Samo izbijanje klinov se je pravzaprav izkazalo skoraj za en velik detajl celotne ture. Osebno, se mi kaj takega še ni zgodilo, verjamem da tudi Domnu ne, haha. Domen se je izkazal kot izjemen zabijalec, če se lahko malo pošalim, saj je kline dobesedno skrivil v skalo, tako da si lahko predstavljate kakšne muke sem doživljala pri izbijanju. Predvsem sem porabila povprečno po 10 min na klin, ko ni šlo več, sem razbijala/razbila skalo okoli. No, ko so nam ostali samo še 4 klini od 10, čakalo pa nas je še pol smeri, smo bili vsi precej pod pritiskom, olajšanje ob zavedanju konca smeri pa je bilo nepopisno!