Prednovoletna izvidnica v Dolomite

V soboto, 23.12., smo se jaz, Gašper, Katarina, Matej, Urban (AO Domžale) in Tadej (ČAO) v iskanju ledenih slapov podali na pot proti Dolomitom. V večernih urah smo prispeli v apartma v Campitellu di Fassa, kjer smo bili nastanjeni naslednjih 6 dni.

Za prvo plezalno lokacijo smo si izbrali Colfosco, do katerega smo se kar navozili, saj sta bila prelaza Sella in Pordoi zaradi snežnih zametov dopoldan še zaprta. Ko smo prispeli na parkirišče se nam je vsem smejalo, saj smo že videli cilj tistega dne.

Zaradi vneme po plezanju smo 40 minutni dostop skrajšali skoraj za polovico. Dve navezi sta se odločili, da bosta najprej splezali slap La Spada di Damocle (WI4+, 140m), tretja pa je zaradi gužve šla najprej splezat Onda su Onda (WI3, 110m), ki je bil par minut hoje stran, nato pa smo se zamenjali. Ostali slapovi v bližini so se nam zdeli pretežki za prvi dan, poleg tega pa so bili na nekaterih mestih slabo narejeni.

Preplezana slapova sta bila odlična uvertura v novo sezono, ampak se je kmalu pokazalo, da zaradi otoplitve in inverzije ne bo kaj dosti plezarije. Vseeno nismo obupali in smo se naslednji dan podali v dolino Vallunga. Sprehod po “Tamarju”, kot smo ta dan poimenovali, se je končal brez plezanja. Smo si pa med potjo ogledali kar nekaj slapov, ki pa so bili za nas pretežki. Eden izmed njih je bil Once in a lifetime (WI6+, M8, 165m), ki je bil v tistih dneh po dolgem času spet narejen in preplezan. Po poti nazaj smo se zapeljali še na prelaz Pordoi, kjer smo si ogledali slap O sole mio (WI5, 80m), ki pa so mu zaradi južne lege šteti dnevi. V večernih urah smo si v Canazei-u ogledali še poligon za nočno treniranje. 😅

Zaradi previsoke temperature za plezanje ledu, smo se tretji dan odločili, da gremo s prelaza Pordoi na Piz Boe. Katarina je zaradi slabega počutja ostala v apartmaju. Po prihodu na parkirišče se je Tadej odločil, da se bo proti vrhu podal kar na smučeh, ostali smo se pa odločili da gremo peš. Po poti smo si še enkrat ogledali prej omenjeni slap, ki pa je že podlegel temperaturam, saj ga je ostala samo še polovica. Snežne razmere po poti so bile mešane, nekje je sneg škripal, drugod se je udiralo do kolen. Na vrhu nas je pričakalo brezveterje.

Tretji dan smo se odločili, da bomo imeli “rest day”, a se je na koncu izkazalo, da sta počival samo Tadej ter Katarina, ki se je še vedno počutila slabo. Ostali smo se spet podali na prelaz Pordoi, kjer smo si za cilj izbrali kar direktno linijo po severni strani na Sas Bece. Tura se je s samo 300 višinskimi metri izkazala za odličen dan za počivanje.

Po dnevu počitka je bil čas spet za resnejši podvig. Za cilj smo si izbrali smer Hypercoldai v Cimi di Coldai poleg Civette. Smer naj bi ponujala 150m plezarije, tako v snegu kot v ledu, težavnosti do WI4, dostop pa naj bi trajal dobro uro in pol, vendar se zadeva ni iztekla tako kot bi se morala. Ker smo pri večini opisov zasledili, da naj bi se smer nahajala na severni strani Torre di Coldaia, smo je veselo mahnili tja gor. S parkirišča do pod smeri smo hodili dobri dve uri in naredili 700 višinski metrov, nato pa je sledilo razočaranje, ki se je hkrati spremenilo v smeh. Ob pogledu na severno steno Torre di Coldaia ni bilo ne duha, ne sluha o naši smeri, ogledovali pa smo si samo eno slabo zalito zajedo. Da pa ne bi šla vsa ta hoja v nič, smo se podali na sosednjo Cimo di Coldai. Zadnjih nekaj metrov pod vrhom je bil sneg slabo predelan, vendar nam je s pazljivim stopanjem uspelo osvojiti vrh, ki nas je navdušila s prečudovitimi razgledi na okoliške vrhove, kot so Monte Pelmo, Tofana di Roses, Cinque Torri in mnogi drugi. Pot smo krožno zaključili po robu smučišča na severni strani Cime di Coldai, kjer pa nismo opazili naše željene smeri.

Po poti nazaj smo se ustavili še v Sottogudi, ki pa je bila tisti čas zaradi naravne nesreče zaprta. Vseeno smo se odločili, da skočimo čez zaporo in gremo pogledati stanje, saj smo videli dva plezalca, ki sta se vračali iz soteske. V sami soteski se trenutno gradi nova sprehajalna pot, slapovi pa žal niso bili dobro narejeni.

Da pa se ne bi prvotni načrt plezanja ledu čisto sfižili, smo predzadnji dan spet napadli sneg in led. Urban in Matej sta se že na vse zgodaj podala v smer Mistica (WI4+, M4, 500m) v Sassolungo, ostali, tokrat skupaj s Katarino, pa smo šli spet v Colfosco, kjer smo splezali Lujanto (WI4, 100m). Slap je bil v spodnjem delu dobro narejen, na sredini zadnjega raztežaja pa je bil led že precej tanek. Premalo sreče pa sta imela Urban in Matej, saj sta morala, zaradi prepočasnega napredovanja in slabih razmer, predčasno obrniti.

Zadnji dan smo se odločali ali bi šli, sedaj ko smo vedeli kje je, poskusiti v Hypercoldai, a smo se na koncu odločili, da nam bolj ustreza zgodnejši prihod domov. Dopoldan smo spili kavo in se podali na pot, nazaj v naše, za zimo, pretople kraje. Raziskovanje Dolomitov je bilo kljub pretoplemu vremenu, slabemu počutju, zgrešenimi dostopi in mnogimi nenačrtovanimi višinskimi metri odlično!