Irska sreča

Brez posebnih idej za letošnji dopust sva imela z Lukom letos fokus na drugih projektih. Potem pa “Aha moment” – Irska! Že nekaj časa je bila na spisku želja, le malo sva pozabila nanjo. Pa naj ne bo pozabljena pri vseh, ki berete ta utrinek, in ste kdaj pomislili na plezanje na tem zelenem otoku čudes in prijaznih ljudi!

Ko po nekajurni zamudi končno priletimo v Dublin, v poznih nočnih urah, z Lukom najdeva najin »spidermobil«. Podaljšan tovorni Renault Traffic, z volanom na desni, šaltkeblom, ki pade v levo roko in z neprijetnim lepotnim dodatkom gnezda pajkov v tapecirani strehi, je bila vožnja in nekajkrat spanje v njem precej zanimiva in tudi travmatična izkušnja (jaz se jih na smrt bojim). Ko vsak dan iz kabine vržeš nekaj pajkov, ponoči najdeš mrtvega pod povštrom, ob nočni vožnji po avtocesti pa probaš s cajtngom zadeti kapitalca, ki se neusmiljeno približuje vozniku, avto seveda preimenujeva v »spidermobil«.

Da bomo v stilu, sva se tudi midva z Lukom vživela v »spidermana«. Plezala sva v veliko zanimivih in tudi novih kamninah – granitu, kvarcitu, doleritu in peščenjaku. Plezanje poteka s sprotnim nameščanjem premičnih varoval in s svojim opremljanjem sidrišč, tudi za spuste. V dosti primerih se je treba abzajlati z vrha klifa dol in nato splezati smer. Vedno imaš nor občutek da plezaš kot prvopristopnik saj nikjer ni nobenih sledov plezanja. Tudi angleških ocen VS/HVS/E1 se moraš navadit saj zajemajo več kot je v navadi pri naši francoski/UIAA lestvici. Prišla sva do ocene E1, v naši pretvorbi nekje 6a, vendar pa je občutek, ko imaš par metrov pod sabo le kakšnega mikro frenda, precej drugačen…Ko že pišem o mikro frendih, sva enega darovala tudi Neptunu – bogu morja. Seveda povsem namenoma (da ne bo pomote :)), da sva si zagotovila plezanje brez razburkanih valov, ki butajo ob skale. Daritev je bila nagrajena.

14 dnevni plezalni dopust sva začela na JV obali v kraju Glendalough. Idilična gričevnata zelena pokrajina z jezeri, je postregla še z enim presenečenjem živalskega izvora – mikro klopi! Mnogo njih! Celo uro pobiranja te golazni z nog, z gat, je bilo verjetno precej zanimivo za plezalca v sosednji smeri…Po dveh 4 raztežajnih smereh (80-100 metrov), sva se strinjala, da se je izplačalo. Ko pa ti še britanska plezalna legenda Andy Kirckpatrick na parkirišču razloži da: »they don`t carry nasty diseasses like »eurothicks«, si oddahneš. Tudi prijetnejše živali kot so ovce, ovce in še enkrat ovce so naju rade spremljale.

Nadaljevala sva proti severu, s prestopom meje s Severno Irsko, ki spada pod Združeno Kraljestvo. Plezala sva v Mourne Mountains, kjer naju je zajelo tudi klasično irsko vreme, pri čemer zna dež padati tudi »na gor« ob vsem tem vetru. Tudi ob ogledu znanega Giant’s Causewaya z bazaltnimi stolpi in Game of thrones prizoriščem, nas je spremljalo irsko vreme – v povprečju se 7x na dan pripelje kakšen oblak, odloži svoj tovor in odhiti dalje. Vreme z veliko začetnico. Sicer pa konstantnih 16-18˚C, ponoči pa se le malo shladi. Rastlinje bujno uspeva ob vsej tej vlagi in včasih se celo zazdi, da je trava na steroidih, saj je skoraj florestenčna 🙂 Imela sva precej sreče z dokaj stabilnim vremenom, saj sva lahko skoraj vsak dan plezala.

Severni Fair Head, ki ga vsi otočani opevajo, naju s svojo resnobnostjo ni prepričal, zato sva se za glavnino najinega plezalnega dela dopusta prestavila na SZ obalo, v okolico Donegala. Prijetno malo mestece v velikosti Škofje Loke je navdušilo s prijaznimi ljudmi in mirnim okoljem. Bila sva v bližini najvišjega klifa Irske – Slieve League, kjer sva plezala v Sailor rocku, pa tudi v Malin Begu in Muckross headu, kateri so prepuščeni milosti valov in bibavice. Eden od domačinov je to okusil na svoji koži, saj je ob zaključku plezanja, ko se je že dvignila plima, skušal preskočiti jarek in svojima sinovoma pokazati kako se stvari streže, pa ga je Neptun zagrabil in padel je v morje. Le kaj so potem natvezili ženi/mami 🙂

Najlepši del pa je bil zagotovo dvodnevno plezanje na otoku Gola. Nanj moraš z ladjico in z izjemo nekaj vikendic, na njem ni cest, trgovin in vrveža civilizacije. Spanje v šotoru ob prelepi peščeni plaži kjer si sam, plezanje divjih klifov Gole pod budnim očesom kormoranov in poslušanje ljudskih zgodb o poganih in velikanih, starejšega irskega para, ki se nama je pridružil ob ognju in pokušini slovenskega šnopsa – neprecenljivo.

Ko se je dopust približeval koncu, sva imela tudi nekaj deževja, zato sva obiskala mesto in muzej Derry, kjer se je leta 1972 zgodil Bloody Sunday. Kot slabemu vremenu pritiče, pa sva obiskala tudi destilarno whiskyja Chroithli in pristen pub s 4 šanki, 3 odri in živo glasbo. Bil je najboljši dopust do zdaj!

Da pa vsa plezalna forma ni šla v nič, sva pri nas preplezala še Bohinjsko smer v Triglavu (400m, VI-), potegnila potencialno novo smer/varianto (še čakava vse informacije) v Mišelj vrhu in predlagala ime Kravji Bal, z oceno V/III-IV, 350m. S to turo sva spet podrla najin rekord hoje – 5 ur dostopa, 5 ur plezanja in 5 ur sestopa. Samota zagotovljena 🙂

V začetku sezone pa sva odkrila nama nov konec – karnijske alpe in preplezala lepo smer Guerrino di Marco, v Cavallo di Potebbi (400m, V+). Tudi 2x sva obiskala dolomite. Prvič v juliju – Palo di San Martino, kjer sva preplezala dolgo želejeno Buhlovo poč v Cima Canali (500m, VI-), prespala v koči Pradidali naslednji da splezala še smer Castiglioni v Cima Wilma (300m, V). V septembru pa sva obiska Moiazzo, kjer sva preplezala smer Via Andrich v Torre Venezia (300m, V+) in smer via Da Roit v Punta Agordo (250m, V-). Kljub obupnemu vremenu v juliju, pa so alpinistični bogovi in seveda Mihc, ki je vse skupaj požegnal v Ive Piemnotese v Mali Lojtrci (280m, IV+), po 10 letih dali blagoslov za alpinistko tudi meni. Juheeej!