Perujski bregi

Z Urbanom Bolto (AO Domžale) sva julija zapustila rondo grudo in se odpravila v svet, da potipava še druge hribe, če so tako fajn, kot naši. Za cilj sva si izbrala pogorje Cordilerra Blanca, ki leži v daljnem Peruju (Južna Amerika).

Po dveh letih in eni dolgi vožnji z avtobusom, sva prišla v mesto Huaraz, glavno izhodišče za plezanje v Corilleri Blanci. 

Ker naju je res matral firbec, kako izgledajo hribi na tem koncu sveta, sva takoj naslednji dan opravila aklimatizacijsko turo do lagune Churup in Churupita. Kljub precej visoki nadmorski višini, sva se počutila odlično, zato sva že drugi dan po prihodu v Huaraz pognala na prvi aklimatizacijski vrh Vallunaraju 5686. Prvi dan sva dostopila do lagune Llaca. 15km dostop sva opravila peš, saj sva Gorenca in taksija ne bova plačevala. Naslednji dan sva se prestavila na high camp, (cca 4800m) in se povzpela še malo više do začetka ledenika. Zvečer sva zdelna od višine zaspala, nato pa sredi noči pognala proti vrhu, ki sva ga dosegla ob sončnem vzhodu. Še isti dan sva sestopila v Huaraz. 

V Huarazu sva vzela dan pavze, nato pa se odpravila proti drugemu cilju, gori Copa. Prvi dan sva dostopila do lagune Lejiacocha, naslenji dan pa sva se dvignila do high campa na cca 5300m. Hrib je res ogromen in poln ledeniških razpok, zato zaradi oblačnosti in slabe vidljivosti nisva tvegala in zato naslednji dan sestopiva v dolino. 

Ker imava pohodniških vrhov dovolj, najini telesi pa sta že privajeni na višino, se odpraviva pod glavni cilj odprave – Alpamayo. Prvi dan do Cashpapmpe, kjer zaradi pozne ure ne dobiva več oslov. Eno noč preživiva v vasi, naslednji dan pa po dve urah pogajanj končno krenemo po dolini Santa Cruz. S hitrim korakom prej kot v 7 urah prehodimo (arjero na konju, midva ga loviva peš) 25 km dolgo dolino in se znajdemo v base campu pod Alpamayom. Tu prespiva, naslednji dan pa težke nahrbtnike namesto oslov midva neseva na high camp. Zakuhava makarone, samo malo zapreva oči in ob nehumani uri kreneva pod steno. Izbrala sva si najbolj plezano Francosko smer.  Plezava ponoči, zdani se ko sva že v zadnjih raztežajih in ostane nama samo še sprehod od roba stene do vrha. 

Relativno zgodaj sva nazaj pri šotoru, kjer počivava in se pripraviva na naslednji dan. Prvotni cilj Quitaraju zaradi nevernosti plazov in zelo kompleksnih razmer opustiva in se vzpneva na neimenovan vrh v bližini. 

Po povratku v dolino in počitku, se podava pod naslednji hrib. V vasi spet komaj dobiva osle, a na koncu se vse uredi in krenemo proti Ishinca base campu kjer prespiva. Nato se naslednji dan povzpneva pod morenski camp pod Tocllarajujem, kjer sva se odločila splezati West face direct. 

Spet vstaneva ob nehumani uri in kreneva pod steno. Ko rešiva nekaj orijentaciskih zank/vozlov, se po nekaj odvečne hoje znajdeva pod vstopom. Naveževa se in s ta hitrim tempom poženeva v ledeno steno.  Meča pečejo, naklonina ne popušča, raztežajev pa kar ne zmanjka. Zgornjo plast ledu predstavlja skorja, boljši led se skriva pod njo. Na srečo sva v smeri sama, ker kar precej materijala zmečeva čez steno… Zadnjih nekaj raztežajev plezava po strmem in mestoma ne najbolj kompaktnem snegu, ki naju pripelje na vrh. 

Po povratku v dolino se strinjava, da počasi začenjava pogrešati toplo skalo in plezalke. Z malo brskanja po spletu, naletiva na plezališče Hatun Matchay. Spakirava robo za 3 dni in se odpraviva do plezališča, ker naju povsem fascinirajo skalne oblike, ki jih vidiva. Vrhunsko plezališče z vrhunskim granitom me bo sigurno še videlo, če se bom še potepal kje v bližini. 

Zadnjih nekaj dni v Peruju izkoristiva za nakup spominkov in malo turizma. Kar prehitro je prišel dan, ko sva se morala odpraviti nazaj domov pogledati, če so domači bregi še tako fajn, kot so bili včasih. Pa naju je narava presentila z ujmo in zadnji kilometer do doma je imel kar pustolovski značaj, Urban pa je za pot iz Polanske do Podnarta porabil ravno toliko časa kot za pot iz Peruja do Slovenije.