Divja koza

Zadnji čas je bil plezalsko kar aktiven.

Mesec nazaj sva s Katarino plezala Steber Revežev v Veliki Mojstrovki (V-/IV+ 500m). Smer je sicer lepa, vendar skala zgolj povprečna za naše gore. Katarina je pokomentirala, da že sosednja Debelakova premore kompaktnejšo skalo. Detajl (zajeda) je nabita, drugje pa klini pridejo zelo prav. V smeri smo bile okrog centralnih opevanih belih plošč dokaj vzporedno tri naveze (v treh variantah), preveč pohvalila jih ni nobena. Verjetno so bile včasih kompaktnejše. Toliko petja kladiva in klinov v steni že en čas nisem slišal :).

Prejšnji vikend sva bila z Gašperjem v zajedi Ekar-Jamnik v Dolški škrbini (VI- A0/V+ “500”m). Smer je zelo lepa, skala nadpovprečna, ambient nad Jezerskim čudovit. Dostopa in sestopa je kar nekaj – zagotovo več, kot samega plezanja, vendar je razgleden in udoben. Smer je nabita in krajša, kot navedeno – čeznjo sva bila v 7 raztežajih, od katerih sta bila 2 na štajerca, v 3.5h. Težave so skoncentrirane v en polni raztežaj in sicer vstop v začetek same smeri, do koder se najlepše pride s plezanjem po kaminih spodaj. Vstop se da splezati prosto ali pa z človeško lestvijo, malo višje pa čaka verjetno detajl – prečka v desno, iz katere izstop – zadnji korak – je lahko kar siten. Menda težavnost zavisi od tega, kako visoko se jo lotiš in pa kako dolge roke imaš :).

Letos moramo vsi, ki bi potencialno želeli drugo leto delati izpit za alpinista, opraviti izpitno turo. Ker imam vzponov že dovolj, sem kontaktiral Urbana, ki je kljub polnemu urniku izredno hitro uspel najti čas in predlagal nekaj tur. Med predlogi je izstopal SV raz v Divji kozi (Cima di Riofreddo) (V-/IV, 750m, 1000m dolžine), ki sem ga takoj pograbil. Smer mi je bila privlačna, ker mi je bil tisti konec popolnoma neznan, tura relativno resna in konstantna (23 raztežajev, od tega samo štirje III ali manj), opremljenost skoraj nična.

Priprava na turo je pokazala, da imava ali možnost zgodnjega štarta (02:30) od doma ali pa udoben dostop do koče Pellarini dan prej in pa kulturni štart s koče ob 06:00. Urban se je odločil za slednje, česar sem se zelo razveselil :).

Iz koče do vstopa v smer je le 30 minut, tako da sva bila pri vstopu ravno s prvo jutranjo svetlobo. Plezanje se začne takoj in ne popusti pogosto, hkrati pa ne presega V- stopnje. Povprečen raztežaj vse do vrha je imel verjetno kakih 55m. Štanti v celi smeri so mogoče štirje, vmes pa za vzorec klinov in par svedrov (večina brez ploščic). Kljub temu z varovanjem ni bilo težav, saj se da s pridom uporabljati vse vrste varoval (nad tricami se je navdušil še Urban). Sama detajla sta bila mogoče na kakih dveh mestih – nikjer ni bila problem težavnost sama po sebi, ampak v kombinaciji s podrto skalo. Skala je zelo različna, od idealne kompaktne, pa do podrtije, kjer si moral “stestirane” odlome pazljivo odlagat nazaj na omejena mesta in pazit, da vsega skupaj soplezalcu ne zmečeš na glavo. Vseeno je prevladovala dobra skala.

Navigacija se mi je zdela preprosta, verjetno tudi zato, ker sem tokrat res dobro pogledal tako skico kot opis (ki sta odlična – Mihelič). Tako je šlo brez izgubljanja ali referenciranja na skice vse do vrha tekoče z dolgimi cugi. Ker sem pričakoval močno navzdol zaokrožene ocene se mi je tudi plezanje zdelo enostavno in ves čas uživaško. Smer sem plezal cel čas naprej z izjemo enega cuga po pravilih za izpitno turo.

Po 7.5h sva prišla do vrha smeri do Božjih polic, kjer sva se razvezala in nadaljevala zadnjih 200m višincev poplezavanja do vrha.

Na vrhu sva se zadržala cele 4 minute (malica že prej na Božjih policah), nato pa pohitela s sestopom. 200m poplezavamo (I-II) navzdol, da dosežemo pot Anita Goitan, ki nas pelje čez Trbiško škrbino v dolino Mrzle vode. Ta del je pot kar neprijetna: zanič melišče, po katerem se ne da lepo zdrsavati, ampak počasi prebijati navzdol in poskušat prožit čimmanj skal. V tolažbo je ves čas vrhunski ambient. Sledi krajši lep vzpon na Žabniško škrbino in sestop do koče, skupaj 2.5h. V celoti se je nabralo 2100m višincev, od tega slabih 1000m plezalnih.

Na koči sva si privoščila še krajšo analizo ob pivu in izvedela, da sva zadnja gosta letos (“When do you close the hut?” “This minute“). Koči sicer same pohvale, prijazni oskrbniki in dobra hrana v pravih količinah :). Poslednje dejanje je bil enourni sestop do avta, ki sva ga ravno uspela opravit brez čelk.

Čudovita tura, kjer se je vse idealno poklapalo. Hvala Urbanu za izvrsten predlog in čas!