Dopustniško okoli Selle

Letos sva se zaradi takšnih in drugačnih preprek v Dolomite odpravila šele sredi avgusta. Čas za skupno vplezavanje je bil zaradi istih preprek bolj skopo odmerjen, tako da sva na pot odšla z vrečo vodničkov in načelom bova sprot mal vidla. Rezultat je bil 6 uspešnih hribovskih dni, frikanje na rdečem porfirju, nova vreča vodničkov in užitki italjanske kulinarike.

Prvi dan sva se parkirala nekaj ovinkov pod prelaz Gardena, kjer sva v idiličnem sončnem zahodu polnila želodce s pogledom na smer prihodnjega jutra. Odločila sva se za smer Adang v Sas Ciampac, ki je postregla z lepo plezarijo v zajedah in ploščah, težave pa so se počasi stopnjevale, tako da sva v detajl smeri – navpični kamin, ki je bil priča mukotrpnemu gvozdenju – vstopila že povsem vplezana. Čakalo naju je še poplezavanje do vrha ter sestop po udobni markirani poti direktno do avta.

Naslednji dan sva si privoščila podaljšan spanec, saj sva vendarle na dopustu. Zaradi pozne ure in možnosti popoldanskih nevih izbereva nekoliko krajšo smer Guilia v Torre Orientale delle Meisules dala Biesces. V smeri sva kar pohitela, saj naju je prestrašila nevihta, ki je nastala na sosednjih vršacih. Po pregledu radarske slike se vseeno odločiva, da nadaljujeva do vrha, povišan adrenalin pa je konkretno pomagal pri hitrosti. Pravočasno sva sestopila do avta, nato pa preživela nevihtno noč v okolici prelaza Gardena.

Po nevihtni noči in pesimističnih sosedih Poljakih sva se odločila, da greva vseeno pogledat v južno steno Piz de Ciavazes, ki bi utegnila biti suha. In ne samo suha, tudi precej vroča je bila 🙂 Plezala sva klasiko Piccola Micheluzzi z direktnim vstopom, ki je manj krušljiv kot originalna verzija. Opremljena je z zacementiranimi klini na sidriščih, sestop pa poteka po idilični polici, ki pripelje do stolpov Selle.

Sončna stran nama je prijala, zato sva naslednjo noč preživela na Passo Sella. Zjutraj sva se podala na prvi in drugi stolp Selle, kjer sva bila kljub množici plezalcev v smeri zopet sama. Plezala sva smer Camini diretta do vrha prvega stolpa, nato pa se spustila ne sedlo in nadaljevala po Diedro Gluck do vrha drugega stolpa.

Sledil je “rest day”, ki je bil izvidnica za nadaljna raziskovanja. Že doma sem si ob branju Tineta silno želela videti vršace področja Pale di San Martino, iz spletnih objav in opisov pa mi je bilo jasno, da je področje bolj divje kot sva vajena v okolici Cortine in Selle. Slabe skice in nepopolni opisi so bili krivec, da konkretnih planov nisva naredila že doma, saj sva upala, da bova po poti našla kakšen fest vodniček. Italjanskega sva potem dobila v gift shopu na Passo Rolle, kjer so prodajali tudi spominske lesne ostružke in kjer imajo krasno (otroško??) igrišče, po katerem je prelaz verjetno dobil ime.

Po šetnji čez San Martino narediva plan, kako naprej. Za dolge smeri (z dolgimi dostopi in sestopi) v Palah se nama zdi vreme preveč nestabilno, pa tudi plezanje petic v sedemnajstem cugu se nama ne sliši dopustniško. Odločiva se, da se vrneva na Passo Sella, raziskovanje vrhov nad San Martinom pa pustiva za naseldnji trip. Ob poti obiščeva še plezališče, kjer pripadniki finančne policije med malco šutajo sedmice.

Za soboto sva si izbrala nekoliko večji zalogaj, smer Pichl v Sassolungu. Lanska izkušnja v tej grupi (plezala sva Harrerjevo smer v Punta Grohman) nama je dajala slutit, da bo smer manj opremljena, orientacijsko zahtevna in, ker na goro ne vodi nobena pohodniška pot, zahtevna tudi za sestop. Zapisi na spletu so omenjali, da je to dvodnevni zalogaj, saj je spanje možno v bivaku tik pod grebenom vrha, vendar sva vseeno upala, da nama uspe sestopiti v istem dnevu.

Ob 5.30 sva še v rahlem mraku koračila pod vznožje te 1000 in nekaj metrske stene. Prvih 16 raztežajev zaradi ocene III, IV- potegneva na štajerca, kar nama prihrani kar nekaj ur. Nato se znajdeva pod izrazitimi kamini, ki naju pripeljejo na raz in po sistemu zajed in kaminov do vrha ene od severnih ram Sassolunga. Težave sicer nikjer ne presežejo štirice, bi jim pa sama dodala vsaj kakšen plusek; morda zaradi skope možnosti varovanja, morda pa naju je že utrudila sama pot do tja. K sreči ima Gašper več energije, tako da prevzame nalogo navigatorja in motivatorja. Po teh 11 raztežajih konstantnega plezanja prispeva na stolp, s katerega se že vidi najin cilj. Do vrha naju čaka še 200 višinskih metrov poplezavanja po terenu, ki je za razliko od preostanka smeri zoprno krušljiv. Po 8 urah plezanja se privlečeva na vrh, kjer se z mislijo na dolg sestop ne zadružujeva dolgo.

Za sestop imava skico, ki je dvakrat daljša od skice plezane smeri 🙂 Poteka po normalki za Sassolungo in obdela vse prvine panoramske poti: srečava se z izpostavljenim in krušljivim grebenom, lepim (a z moje strani strašno počasnim) plezanjem belih plati, vratolomnimi abzajli (tudi po snežnih grapah, kjer so rinke za spust 10m višje od dna grape), prečenje ledeniškega šodra, kjer ledenika (na srečo!) ni več, pa še enkrat toliko plezanja do stopnje III navzgor in navzdol. Na tej točki razumeva motivacijo za izdelavo zgornjega bivaka in se otroško veseliva potoka, ki poleg vode za že zdavnaj suho grlo nudi tudi sijajen razgled na bližino koče, kjer se zahtevnost kalvarije sestopa konča. Do avta naju čaka še udobna pot do prelaza Sella, kjer malo čez 21. uro turo končava z analizo principa vse kar se požreti da.

Zjutraj se ne počutiva ravno atletsko, nama pa prijetna intonacija čehov na parkingu omogoči, da vseeno odpreva oči še pred deveto uro. Dan preživiva ob kavi in pici, popoldne pa se na poti proti domu ustaviva še na Cinque Torri, da se zopet spomneva, kako fajn je plezat, ko ti ne grozi bivak sredi sestopa.

Dolomiti, do naslednjič?