Velika Baba za velike dece

V četrtek, 6. 7. 2023, sva se z Alešem dogovorila, da greva v soboto, po petkovi delovni akciji na Kranjski koči na Ledinah, splezat Novo centralno smer v Veliki Babi. Na ferajnu sva zbrala vse potrebne informacije, ki bi nama lahko prišle prav v sami smeri. Med drugim so nama priporočili, da vzameva 70 m dolgo enojno vrv, saj bova tako lahko potegnila nekatere raztežaje. Najbolj pomembna informacija pa je bila ta, da morava na drugih ploščah zaviti desno in ne v borovce, tako kot so to naredili že nekateri pred nama. Seveda sva si to informacijo zapomnila.

Tako sva v soboto, malce pred peto zjutraj, odrinila proti vstopu v smer. Kljub temu, da sva noč prespala v koči na Ledinah, pa dostop ni bil nič krajši, kot če bi štartala s parkirišča. S koče sva se spustila po lovski poti, kjer naju je čakal vzpon po melišču in lažje poplezavanje do vstopa v smer.

Najprej je bilo na vrsti par raztežajev lažjega plezanja, nato pa sva prišla do prvih plošč, ki so bile prava uživancija. Ploščam je potem sledil žleb, ki pa se je spremenil v ožjo grapo v kateri sva se dva raztežaja bolj sprehajala, kot pa plezala. No, tukaj nama je skoraj prav prišla informacija, da naj vzameva 70 m dolgo enojno vrv, ampak nama je do sidrišča vseeno zmanjkalo par metrov.

Temu je sledil del boljše plezarije in ponovno čudovite plošče, kjer pa naju je zaradi obiranja počasi začelo priganjati sonce. Malce preglavic nama je povzročil začetek teh plošč, saj je bil kar moker.

Po teh ploščah sva prišla do sidrišča, poleg katerega je bila puščica, ki je kazala v desno, naprej pa so bili borovci. Tukaj sva si mislila, da je to zagotovo tisto mesto, o katerem so nama govorili, da morava zaviti desno. Hkrati pa sva si mislila tudi, kako so lahko nekateri falili, če pa je narisana taka puščica.

Kmalu zatem sva ugotovila, da bi potem, ko sva po puščici prišla na manjšo ploščo, morala spet zaviti desno in ne nadaljevati naprej proti borovcem (to je bilo tisto mesto na katerega so naju opozarjali). Kljub temu, sva se po krajšem obvozu vrnila v smer. Po zadnjih ploščah sta sledila še dva raztežaja bolj pokončnega plezanja. Slednji je bil prav čudovit, saj je bil malo bolj izpostavljen in opremljen s samimi šalcami in že sva bila pri skrinjici z vpisno knjigo.

Pri skrinjici sva se malce okrepčala in počila, nato pa začela iskati prehod do poti proti vrhu. Po krajšem iskanju sva ga le našla in nadaljevala pot. Za vrh se nisva odločila, saj sva zadnjih par raztežajev šparala s pijačo, sledil pa je še kar dolg sestop po neskončnih zajlah v Rudijevi vertikali. Dvesto metrov pred kočo naju je po prenosni radijski postaji poklical Janez, ki je ravno takrat delal v koči, češ kje pa hodiva. Midva pa sva mu vsa žejna naročila naj kar pripravi nekaj hladnega za odžejat.

V smeri sva oba neizmerno uživala, dolžina smeri naju je pa tako izmučila, da lahko šele sedaj berete najin utrinek. 😅