(skoraj) Samo granit

Za zaključek in hkrati glavno dejanje nadaljevalne alpinistične šole se nas je šest udeležencev (jaz, Miha, Kristina, Andraž, Janko in Nejc) 16.7. odpravilo na tabor v Val di Mello. Po 6 urah vožnje smo v zgodnjih popoldanskih urah prišli v vasico San Martino, ki je predstavljala naše izhodišče. Na info točki smo izvedeli, da je omejitev vozil, ki so jih tisti dan spustili naprej v dolino že presežena, prav tako pa so vsa parkirišča v vasi zasedena. Na srečo smo se dogovorili za parkiranje v kampu, kjer smo nameravali preživeti par noči, kar nas je rešilo pred parkiranjem v sosednji vasi dodatno uro hoda stran. Pot skozi Val di Mello nas je na začetku vodila po dnu idilične doline, kjer se zbirajo množice nedeljskih izletnikov in uživajo v hladnih rečnih tolmunih in lepi naravi. Čez nekaj časa se naša pot odcepi v klanec stran od gužve in po štirih urah z nekaj sopihanja prispemo na kočo Allievi Bonacossa na 2395m. V tem času smo nekateri imeli dovolj časa za razmislek o nepotrebnih stvareh v nahrbtniku, ki so s hojo postajale vedno težje. V koči smo preživeli tri noči. Je super urejena, oskrbnik pa ima veliko uporabnih informacij in napotkov o okoliških smereh. Edino pri zajtrku malo šparajo.

Naslednji dan smo se z Mihom, Nejcem in Kristino odpravili v eno izmed klasik v okolici via Gervasutti(VI/VI-,600m), ki pripelje nekaj metrov pod vrh Punta Allievi(3121m). Smer sledi liniji izrazitega raza in elegantno ovinkari iz ene strani v drugo. Plezanje je raznoliko, skala pa je izvrstna in ponuja dobre možnosti varovanja. Smer je bila tako lepa, da smo bili v njej kar večino dneva. Na koncu smeri hitro skočimo še do vrha in za trenutek uživamo v čudoviti okolici, nato pa odhitimo na večerjo, ki nas je na srečo počakala kljub zamudi. Andraž in Janko sta se odpravila v 25° Mario Dell’ Oro(VI+,570m), prav tako v Punta Alllievi, vendar sta zgrešila smer ter plezala v nepoznanem svetu. Po zapletu v drugem raztežaju sta obrnila in se vrnila h koči.

Tretji dan smo se vsi v dveh trojnih navezah odpravili v smer Miotti Merizzi(V+/IV+,430m) v Pizzo Torrone Occidentale. Smer sledi izraziti liniji južnega raza in ponudi par odsekov zelo lepe plezarije, prav tako pa zahteva malo delikatnega manevriranja po strmih travah. S konca smeri smo po dveh oz. treh abzajlih spet na trdnih tleh, nato pa s spretnim stopanjem čez granitne bloke hitro opravimo s sestopom do koče. Na tej točki se je vreme rahlo skisalo in začelo je deževati, zato smo si sestop iz koče v dolino prihranili za naslednji dan.

V sredo smo razen sestopa v dolino imeli v planu počitek, ki je obsegal vrsto dejavnosti, kot so namakanje v tolmunih, ležanje v kampu, telekomunikacija z domačimi (signala okoli koče ni bilo, kar je poskrbelo za detox od interneta) ter planiranju naslednjih dni. Kmalu nas je na realna tla postavila vremenska napoved. Razbrali smo, da bo dobro vreme samo še v četrtek, nato pa sledi poslabšanje. Hitro se odločimo, da kljub utrujenosti še isti dan dostopimo do koče Ponti na 2559m, kar nam bi v četrtek omogočilo dostop na Monte Disgrazia (3678m). To je bil poleg plezanja drugi cilj naše odprave. Po kratki osvežitvi v tolmunu hitro prepakiramo nahrbtnike, damo notri zimsko opremo, nove čokoladice ter sveže gate, se napokamo testenin in že se pojavimo pred info točko v San Martinu, da kupimo dovolilnico za cesto, po kateri bi dosegli izhodišče. Na žalost, kot prejšnjič, na info točki niso imeli dobrih novic za nas. Zaradi popoldanskih neviht je bila cesta zaprta. Po analiziranju vseh možnosti smo prišli do zaključka, da dostopa ne moremo uresničiti. Tako smo vsi poklapani na klopeh pred info točko prevedrili popoldanske nevihte (na srečo je bila blizu trgovina, kjer smo kupili razne osvežilne tolažilne napitke). Med vedrenjem smo naredili plan za naslednji dan in testirali alternativno funkcijo BD jebovadiča.

Po premisleku smo se odločili, da zadnji dan lepega vremena in s tem zadnji dan naše odprave izkoristimo v okolici jezera Como. Obiskali smo pogorje Grigne, ki ga zaznamujejo zanimive apnenčaste tvorbe v obliki stebričkov. Nam se je še posebno zanimiv zdel steber ”il Fungo”. Čeprav smo prejšnje dni študirali vodniček z naslovom Nichts als granit (Samo granit), smo zadnji dan plezali v apnencu. Mogoče zato, da naredimo bolj gladek prehod v domače hribe, ali pa smo že imeli domotožje. Vsi smo plezali v Gringetti (2117m). V dostopu smo se kar zagnali, da pokurimo energijo, ki smo jo hranili za Disgrazio. Kljub naši zagnanosti nas je kmalu zabremzala poletna vročina, ki jo prejšnje dni na višji višini nismo občutili. Do stene smo prispeli po uri in pol hoje, feratanja in poplezavanja. Janko in Andraž sta splezala smer Spigolo Est (5c, 210m), ostali pa Via Zucchi (IV+,190m). Obe smeri odlikuje lepo plezanje v super skali, za konec pa je treba še malo poplezati po grebenu do pešpoti. Iz vrha se odpravimo v dolino, kjer spakiramo robo in naredimo še končni postanek in analizo v bližnji piceriji, nato pa se odpravimo proti domu.

Kljub zgodnjemu zaključku tabora smo domov vsi prišli zadovoljni. Dni lepega vremena smo izkoristili do konca, prav tako pa smo se dobro imeli kot celotna skupina in skupaj sproti usklajevali cilje in reševali probleme. Plezanje v gorskih dolinah nad Val di Mellom je bilo res impresivno. V smereh in okolici ni veliko ljudi, ambient pa je fenomenalen, saj si obkrožen s strmimi granitnimi stenami okoliških gora. Ostalo nam je še veliko dolin in smeri v okolici, tako da se zagotovo še vrnemo. Zahvala gre Tadeju za informacije o okolici in vodničke, Tičarju za vodniček od Grigne, Nejcu za vodenje šole ter celotni ekipi za super družbo.