Na podaljšan vikend v 15. tednu smo se jaz, Klemen, Jernej in Matic odpravili proti Aosti. Plan je bil sicer odriniti že v soboto in 2x prespati na bajti Rifugio Vittorio Emanuele II, ampak je bila ta popolnoma zasedena. Na pot smo zato odšli v nedeljo, 1x prespali, šli na vrh, isti dan v dolino in domov. Popolnoma izvedljivo, samo dolga vožnja nazaj je precej mučna. Sploh po taki turi.
Popoldanski prihod na kočo, check-in, pivo in večerja. Klasična 3-hodna. Pri tem pa lahko celo izbiraš med predjedmi in sladicami. V bistvu tudi glavno jed, vegi ali ne-vegi. Pričakovali smo, da bomo spali na zunanjih skupnih ležiščih, pa se je ravno sprostila 1 soba v koči. Tako smo se za 6 EUR več dobro in v miru naspali.
Ugotovili smo, da so tudi pri sosedih moderni gaserji. Enega smo celo ujeli. Sicer v malo bolj gorskem stilu. -Mammut pederuša, namesto Dolce Gabana, štumfi v papučih niso beli, oprijete hlače niso Adidas, ampak so Sensor, merino celo. In tako dalje.
Smučati izpod Gran Paradisa vse do doline je bila nekaj let želja in ideja. Računali smo na mesec april. Takrat bi morala biti snežna odeja do nižin, snežne razmere pa tudi varne. Preverba podatkov je pokazala, da se koča odpre 6. 4. Idealno, sem kar rezerviral. Samo izlet smo za 1 dan skrajšali. Z vidika, da je bajta popolnoma zasedena smo na praznični ponedeljek (10. 4.) računali na manjšo gnečo proti vrhu. Imeli smo prav.
Zajtrk (šele) ob 5:30. Od koče smo odrinili ob 7:09. Že ob rezervaciji smo dobili info s koče, da je snega malo, da se smuči da na noge, ko prideš iz gozda, sezuješ pa jih na 3700 in nadaljuješ z derezami. Kaj pa oni vedo, gremo. No, imeli so popolnoma prav. 🙂
Smuči smo pustili na platoju, pod zadnjim vršnim delom, ker je bilo popolnoma ledeno. Nadaljevali smo peš in z derezami. Nekateri so “porinili” celo do sedla in od tam smučali. Ob povratku v kočo smo izvedeli, da je nekdo od teh med smučanjem po ledu padel in so ga reševali.
Na vrhu se nam je spet vsem prikazala Marija. Z njo smo se fotkali, ji dali petko, uživali v razgledih in počasi sestopili. S Klemenom sva bila na vrhu celo sama. Na sestopu srečava skupino Francozinj in skupino Angležov (morda Škotov / Ircev). Nisem mogel, da jih ne bi seznanil, da se vzpenjajo po sestopni pisti. Slednji so sestopili nižje, na pisto za vzpon. Ženske pa so čebljale dalje in tudi najino navezo zavozljale v njihove štrike.
Na smuči in super smuk do bajte. Tu spet na polno napakiramo ruzake. Seveda nič ne zložiš tako kot doma, zato imaš na koncu več stvari izven ruzaka kot v njem. Smuka od bajte naprej na žalost samo do malo pod bajto, skozi gozd peš, sicer bi si razbili dile. Ciljno ravnino do avta pa spet na smučeh. Eno fajn mrzlo pivo za na pot, v Aosto v Mc-a, nato pa na AC in dolgo pot domov.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.