Mieguszowiecki Szczyt Wielki (MSW) – Filar

Smer Filar, M5+, 1000 m je najdaljša smer v Tatrah (po temeljitem brskanju po spletu, naj bi v resnici bila dolga 1200 m, ampak kdo bi zares vedel).

Pred dvema tednoma sem se udeležila ženskega tabora v Tatrah. Tabor je popolnoma presegel moja pričakovanja, ogromen pečat pa je poleg ostalih stvari in dogodkov name pustil omenjeni vzpon.

V nedeljo zjutraj smo prišle na naše izhodišče in se (večina prvič) odšle spoznavat s terenom, ki ga ponuja Morskie Oko. Razmere so bile še kar v redu, vreme je bilo napovedano dokaj lepo in pa še vedno smo bile spočite. Zato sva se za vzpon dogovorili z Anjo Petek (AK Rinka) in sicer, da greva zaradi teh dejavnikov takoj naslednji dan v poskus. Smeri pred nama ni plezala še nobena naveza to sezono (če smo se prav razumeli s Poljaki). So jo pa plezali na taboru novembra, kjer je Anja tudi prišla na to idejo. Ker naj bi se smer povečini plezala v 2 dneh sva s seboj imeli tudi spalki, ki sva jih pa potem med pakiranjem izločili iz opreme, ki je šla z nama v steno.

Po jutranjem skupinskem vstajanju ob 4.00, sva se ob 5.00 odpravili iz koče, čez zamrznjeno jezero, ob 5.30 pa začeli s plezanjem. Vstop v smer že takoj ponudi težave – več ali manj kopna skala, težavno nameščanje varovanja in vmes malo previsna zajeda. Nadaljevalo se je po skali z malo prilimanim snegom, ki je izgledal boljše, kot je dejansko bil in travah. Meni najbolj zanimivo mesto je bil kamin s previsnim izstopom v trave, kjer še sedaj ne vem, kako sem karkoli spravila kamorkoli. Takšno plezanje naju je spremljalo konstantnih 300 m, vodila pa jih je Anja, kot izkušenejša v takšnem tipu plezarije – poleg tega pa si nisva smeli privoščiti izgubljanja časa.

Za tem so sledila mešana pobočja s snežišči in vmesnimi skoki, ki so bili povečini težji od pričakovanega (sploh gledaje po skici). Veliko časa sva, žal, izgubili ravno tam, kjer sva planirali, da ga bova pridobili – na snežiščih. Ves čas sva morali gaziti in namesto, da bi v dobrih razmerah za 60 m porabili 10 min, sva porabili 30 min ali več. Tako sva s temo izstopili iz spodnjega dela smeri na greben, kar predstavlja mogoče malo več kot polovico smeri.

Po hitrem pomenku nadaljujeva po rampi v prečko, kjer se nama je sneg kakšnih 150 m vdiral samo do gležnjev. Veselje, da sva prav, se je še povečalo, ko sva v prečki na nekaterih mestih naleteli na svedrovce, nato pa za enim od kasnejših ovinkov na stopinje. Ravno ta dan sta 2 poljski navezi splezali direktno smer, ki se prekriža z najino. To je precej olajšalo zadevo, saj sva imeli od tam naprej zgaženo, čeprav se je sneg še vedno vdiral in je bilo napredovanje težavno, pa tudi utrujenost naju je že načela. Težav pa ni in ni hotelo biti konec. Zadnji trije raztežaji so predstavljali boj s pokončnim pršičem, ki je bil naložen na platasto skalno pobočje spodaj in je zahteval popolno koncentracijo in mirnost. Za varovanje v smeri so zelo prav prišli frendi, jebice in ledni klini pa tudi kakšen navaden klin sva zabili. Samih klinov v smeri je mogoče komaj za prste na rokah.

Po cca. 17 urah plezanja sva končno izstopili z olajšanjem, vendar ne popolnim. Kot je omenjeno tudi v literaturi, je sestop iz MSW eden najbolj zakompliciranih v poljskih Tatrah, tako da bil dolg in naporen. Najprej en abzajl, nato pa sva sledili stopinjam predhodnikov, ki so se v temi čudno vili desno, levo, pa tudi navzgor. Sneg je bil slabe kvalitete, prepade pred sabo samo slutiš, s čelko rajši sploh ne posvetiš tja, misli pa prisiliš, da so v tem trenutku pri lastnih nogah in gibih. Skratka, tako zakompliciranega sestopa do sedaj res še nisem doživela in sem prepričana, da če ne bi bilo sledi, bi verjetno morali prebivakirati noč v snegu.

V kočo sva se vrnili ob 3.00 zjutraj, veseli, da sva le na toplem, da naju čakajo tuš, hrana ter zaslužen spanec. Ob 4.00 (točno 24 ur po tem, ko sva vstali) sva vstopili v sobo, kjer smo se začudeno spogledale z ostalimi puncami – ki so ravno vstale, da se bodo pripravile za nov dan plezanja 🙂 Midve pa sva potonili v spanec in si naslednji dan privoščili razvajanje s hranjenjem, kofetkanjem in premetavanjem robe.

Hvala še enkrat puncam, ki so uredile, da nisva šli lačni spat!

Drugače super smer s fantastičnimi razgledi in dobra preizkušnja tako ali drugače. 🙂 Tabor je čisto prehitro minil, smo pa prišle domov utrujene, vendar polne novega zagona in motivacije za naprej. 🙂

Če ni drugače zapisano, so fotografije moje.