Grossglockner po normalki

Par tednov nazaj se Maticem in Mihom pogovarjamo, če bi šli aprila na Grossglockner. Kmalu se ideja iz “aprila” spremeni v “A gremo naslednji vikend?”. 😄 Dobra vremenska napoved in slike iz Facebooka in Instagrama (da je pot dobro uhojena), nam dajo še dodatno motivacijo. Edina neznanka, ki ostane je, če bivakiamo ali ne. Zaradi logističnih preglavic in da stvar poenostavimo, se odločimo za vzpon v enem dnevu. Iz Kranja štartamo v nedeljo 5.3. nekaj minut čez polnoč, kar je bilo eno uro kasneje kot smo planirali, saj je Miha zaspal (ne vem kako mu je to ratalo, ker z Maticem nisva spala niti minute 😄). Pri gostilni Lucknerhaus nad Kals-om parkiramo malo čez 3:00. Tam še “pozajtrkujemo”, se opremimo in malo pred 4:00 s turnimi smučmi odrinemo na pot.

Pot proti Stüdlhütte je ledena in izpostavljena in če nimaš srenačov ti lahko povzoča kar nekaj preglavic. Pri Stüdlhütte, ki je očitno že na pol odprta, z Maticem pustiva smuči in pancarje ter se preobujeva v čevlje (ki, sva jih ves čas nosila sabo). Miha se pa odloči da bo šel z splitboardom še čez ledenik. Pot čez ledenik je dobro uhojena in tudi presmučana, tako da smo ga lahko prečili nenavezani. Vzpon proti Erzherzog Johann Hütte je še posebej naporen, sploh če si neaklimatiziran in nepresnan. Pri koči na 3451m Mihu postane slabo in se odloči da bo sestopil. Z Maticem sva bila tudi že precej na koncu z močmi, se pa vseeno odločiva poizkusiti osvojiti vrh. Če sem iskren sem tudi sam nekajkrat pomislil da bom vrjetno obrnil, a je bila želja po vrhu večja. Malo po tem, ko z Maticem vstopiva v steno, na najino presenečenje za nama pride še Miha, ki si je opomogel, in očitno bil enako motiviran da pride na vrh. Sam vzpon na vrh je na začetku precej mučen. Na grebenu, ko se pa teren položi in odprejo razgledi pa vsi trije začnemo uživati. Vrh smo osvojili nekaj minut čez 12:00. Sestopimo kar se da hitro. Na grebenu je tudi nekaj manjše gneče, zato se spretno umikamo vodnikom, ki brezobzirno rinejo naprej. 🤨 Sestop je precej lažji od vzpona, saj se vsakim višinkim metrom nižje počutiš bolje. Pri Stüdlhütte še malo počijemo, za konec pa presmučamo in prebordamo še dobrih 1000m nadmorske višine pomrznjenega snega. Turo uspešno zaključimo malo pred sončnim zahodom. Na poti domov se pa ustavimo še v bližnjem Mcdonaldsu in si privoščimo burger ter coca colo. 🙂