Kot verjetno vsako leto, smo tudi letošnjo alpinistično šolo začeli s skupinsko uvodno turo za preverjanje kondicijske forme in treniranje vozlov. Tokrat smo napadli Bohinjske konce.
Dobili smo se ob 5.30 na parkirišču Merkator Primskovo, se razvrstili v čim manj avtov in odpeljali do Planine Blato. Tam smo si (no, so si) močni fantje razdelili vrvi, kladivo in nekaj klinov. Štart ture se je tako začel okrog 7. ure zjutraj iz Planine Blato proti Planini Krstenica, kjer smo zapustili gozd in ujeli prve sončne žarke.
Nadaljevali smo po pobočju Malega Stoga proti Jezerskem Stogu (2039 m), se spustili do Jezerskega prevala in po lažjem plezalnem odseku (I-II) bolj kot plezali, »čupali travo« do Eve (2019 m). Pot smo nadaljevali po travnatem ruševju naprej do Prevalskega Stoga (2079 m), kjer smo imeli prvo malco.
Od tam naprej je bila pot le še bolj skalnato obarvana. Po lažjem poplezavanju smo vrh Škednjovca (2158 m) dosegli okrog 11. ure.
Za en del tečajnikov in nekaj inštruktorjev je bil to najvišji del ture, saj so se po Škednjovcu odločili turo zaključiti in se spustili do Lazovškega prevala trenirat vozle. Druga, mislim da nekoliko večja skupina, je pot nadaljevala še naprej do Vrha Hribaric (2388 m) in malo napočez še na Debeli vrh (2390 m). V tem (pred nami) tihem in res lepem skalnatem svetu med vrhom Hribaric in Debelim vrhom, so nam poleg lepih razgledov, pot polepšali tudi kozorogi.
Z Debelega vrha smo se spustili do Lazovškega prevala, kjer nas je čakala prva skupina. Vsi skupaj smo se spustili do Planine Laz. Tam smo, baje že tradicionalno, tečajniki razvajali inštruktorje in pa tudi sebe s sveže kuhano kavo in sladkimi dobrotami. Sledila je ponovitev vozlov in izležavanje na soncu. Temperature so bile res bolj poletne, kot pa jesenske.
Iz Planine Laz smo se po gozdu le še spustili nazaj do Planine Blato in si privoščili zasluženo pivo. Turo smo tako zaključili okrog 18. ure.
Tura je bila kar dolga, vendar pa manj zahtevna kot smo pričakovali. Od opreme smo potrebovali le čelado, uporaba vrvi ni bila potrebna. Po meritvah pametnih ur, smo skupno prehodili 17,1 km in naredili 2033 m višinske razlike. Vse skupaj je trajalo nekje 11 ur.
Tečajniki smo bili pohvaljeni, da smo hodili dobro in varno. Vendar pa, da so se nas malo usmilili in tempo ni bil tako hiter kot običajno na bolj selekcijskih uvodnih turah. Vreme res ne bi moglo biti lepše. Videlo se je praktično vse, tako da nam je Luka – vodja ture, z lahkoto opisal večino okoliških gora, prevalov, planin in grebenov.
Še enkrat hvala inštruktorjem in vsem sodelujočim za res lepo izbiro poti, idilične razglede ob čudovitih jesenskih barvah in pa seveda za super vzdušje!
In ja, očitno tečajniki kondicijsko smo primerni za letošnjo Alpinistično šolo, tako da s polno paro naprej naslednjim izzivom naproti. 😉
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.