Pasta e Gelato

Z Anjo in Gašperjem smo se po kar nekaj spremembah odločili za dopust v državi odličnega espressa in sladoleda! No, za nas sta imeli še pica in pašta tudi velik pomen. Tako smo se prejšnjo soboto najprej odpravili v Dolomite. Seveda je bil odhod v jutranjih urah, da smo lahko še ta dan kaj splezali. Prva postojanka je bila smer En coulisse, v Piramide di Col dei Bos (IV-V, 300 m). Plezarija je uživaška, kot jo poznamo v Dolomitih. Mene sta presenetila s stavkom: “A bi ti tut kej šla naprej plezat?”, tako da je par raztežajev potem šlo malo bolj počasi. Moje zaupanje v frende in jebe, iskanje pravih pok in opazovanje okolice okoli sebe pa je postajalo vedno bolj domače. Sredi smeri smo že začeli sanjati o dobrem štrudlu v gostilni pri izhodišču, ki je bil odličen zaključek prvega dne (Natakarji znajo le italjansko! 😀 ).

Drugi dan je bil malo bolj ambiciozen. Ogledano smo imeli smer Harrer v južni steni gore Punta Grohmann (V-/IV, 450 m+100 m). Budilka je bila kar človeška, saj so jutra že sveža. Ker zelo rada pospravljam, sem Gašperjeve čevlje en večer lepo “skrila” v predalnik garderobe in seveda smo jih to jutro pozabili. Pod steno smo tako prišli/pritekli ravno, ko se je sonček pokazal za ovinkom. V opisu je skala označena kot “buona”, ampak jaz resno ne vem kaj naj bi bilo na tem buono? Bila je bolj podobna slovenski, sicer proti vrhu vedno boljša, ampak po našem mnenju daleč od dolomitske. Prve raztežaje je začela Anja in kar švignila od štanta do štanta. Orientacija naj bi bila v spodnjem delu malo težja, a se mi zdi, da smo se kar dobro znašli. 9. raztežaj pa smo malo spremenili. Zaviti bi mogli bolj desno, kjer je sprva kamin in nato prečka v levo, mi pa smo se naenkrat znašli na sredini le te. Ne priporočam te bližnjice, ker me je našutal, k vraga! Anja se sigurno strinja, ker so bili komentarji sredi stene: “Pa to ni nobena petka! Gašpr kos to zlezu?” 😀 Skratka, kar zabavno. Časovno nas je malo lovila noč, zato je Gašper vodil kar do vrha, tema pa je postala šele, ko smo bili že na potki proti avtu, uživali v lovljenju ravnotežja, vriskanju in drsenju po šodru. Hecam se. Nama z Anjo ni bilo tako zabavno, kot se sliši in tudi stavek “ne jezi se čez šodr, ta je že dl kle kt ti”, ni več pomagal. Drugače pa sestop poteka ob normalni smeri na Punto Grohmann, je delno označen z možicli in ima nekaj abzajlov, ter poplezavanja II navzdol. Za konec smo v Canazeiju našli še odprto picerijo, zmazali pice in se odpeljali proti apartmaju. Zadnji stavek dneva je bil: “Jutr pred deveto ne vstajamo!”.

Naslednji dan Martina ob 7.30: “Js ne morm več ležat. Js bom vstala.” Po zajtrku smo na terasi uživali v sončku in izbirali nekaj penzionerskega za ta dan. Odločili smo se za Lagazuoi Piccolo in smer Del buco (III-IV, 240m), katero so že naši soferajnovci nekajkrat plezali. Bili smo kar zmatrani od prejšnjega dne in spet so me presenetli stavki (tokrat nadgradnja): “Martina, zej naja pa ti peleš”. Pa dobro … skala je bila spet več kot buona, samo moja orientacija je ostala v postelji. Mogoče bi res mogla do 9ih spat! Anja in Gašper sta se med mojim plezanjem kar odpočila, tako da sem po parih raztežajih štafeto predala najprej Anji in tudi Gašperju sva jih nekaj pustili. Smer je delno opremljena in nekateri štanti imajo rinke. Sestop gre pa po isti poti, kot za ferato. Če Anja sanja pašto, jo komaj dohajaš. Tako smo bili hopa cupa zopet v apartmaju in za mizo jedli kosilo. Sledil je popoldanski spanec, ki se je za nekatere podaljšal do večera, prekinil z večerjo še ene pašte in epizode The Horn, ter nadaljeval do naslednjega jutra. Ja, spala sm 10 h. Za več informacij in nasvetov kako me zmatrat, se obrnite na Anjo in Gašperja. 😀

Vreme v Dolomitih je postajalo slabše in tudi napovedi niso bile ravno obetavne. Zato smo se odločili odjadrati na jug, v Arco. Na poti smo se ustavili v Trentu, kjer toplo priporočamo obisk njihovega Aldija! Nam je bil tako všeč, da smo najprej občuteno porabili pol ure v trgovini, pojedli štručke pred trgovino in nato ponovili vajo. Ne vem, če smo resnično še enkrat zavili vanjo zaradi štručk ali zato, ker je tako lep, pospravljen in založen z raznolikimi italijanskimi dobrotami. Skratka, nahranjeni in navdušeni, smo se še isto popoldne odločili za obisk plezališča Massone, najbližje našemu apartmaju. Mene je spominjal na Preddvor. Že veste kaj mislim. Oprimki se ponekod svetijo, kot da so spolirani pokali. Mi smo ga uporabili le še za vajo reševanja padlega 😀 Naslednje plezališče, ki smo ga obiskali je bil Regina del Lago in cel dan uživali v platkah. Zadnje plezališče je bilo pa Val Lomasone, kjer sem za en dan zasovražila previse, tako da raje vprašajte Gašperja in Anjo kako se jima je zdelo. Jaz sem upala, da bo čimprej začelo deževat 😀

Kot vsak obiskovalec, smo tudi mi šli v Arcu v šoping. V prvi trgovini sem stala 10 min. pri miru, z odprtimi usti in samo gledala kaj vse imajo. Noro. Seveda, je bilo tudi podnujno vsak dan sprobat nov sladoled.
Tako smo konec dopusta zaključili z novimi dobrotami iz Aldija in plezalno opremo iz športnih trgovin. Tokrat smo bili bolj v plezališčih, naslednjič pa večraztežajne platke!


Lep pozdravček,