Nabiranje vzponov za letne izpite se je začelo z izdelavo seznama težavnostno in dolžinsko primernih smeri. Seveda je ta postal kar obsežen, tako da smeri še za nekaj let ne bo zmanjkalo.
Za prvo ogrevalno skalno hribovsko smer si z Jakobam Kovačam (ČAO) izbereva smer Debelakove v Veliki Mojstrovki, ki preseneti z izpostavljenim dostopom, ampak po dobri uri sva pod vstopom v smer. Ta ponuja lepe raztežaje primerne težavnosti in dobro skalo. Orientacija nama ne povzroča težav, zato hitro prideva do dolge police v levo. Tukaj je treba paziti, da se gre mimo prve police, ki vodi v levo, nato pa še malo navzgor in šele nato preči po drugi polici v levo. Potem sledi še nekaj raztežajev in vrh stene je pred nami, kjer nas čaka prijeten sestop po južni strani Mojstrovke nazaj na Vršič.
Po zares lepi smeri seveda že načrtujeva drugo, kjer Jakob izrazi željo za Bavarsko, katero je plezal kot drugi, ko je bil še tečajnik. Seveda me takoj navduši, saj še nikoli nisem plezal v Severni triglavski steni. Žal se nama ne uspe uskladiti pred dopustom, kjer v Paklenici v vročinskem valu s punco kljukava frikarske smeri. Ko avgusta plezaš v Pakli in švicaš kot konj, ti je logično, zakaj se vedno hodi tja pred ali po poletju.
Po dopustu pa je seveda v mislih samo še Bavarska, ampak vreme res ne sodeluje. Ko se končno za dva dni popravi, veva, da je to to. Po hitrem in zaspanem dostopu prehitiva eno navezo in že sva ob 6ih pod steno. V drugem raztežaju po plati navzgor, ki je ocenjen s IV+, naredim en gib preveč v desno in zdi se mi težje kot opisano, kjer me tudi prvič doslej v hribovski smeri navije. Jakob izbere varianto malo bolj levo in gre brez problema čez. Kasneje sledi prva prečka v levo, ki se ustavi pri pokončnem kaminu, kjer je zagozden metulj. Od kamina navzgor sledita meni osebno dva najlepša raztežaja v smeri – kompaktna skala in dobri oprijemi – ki pripeljeta na Bavarski turnc. Tukaj nas pričaka par metrov pokončne plošče, zelo izpostavljena prečka v desno in kobacanje čez previs, nato pa do Črnega grabna. Ponovno dolga prečka v levo in nekaj lepih raztežajev do izstopa Zimmer-Jahn. Smer ima urejena sidrišča na približno 40 m in lahko bi rekli, da je to smer z največ štanti. Izstop Zimmer-Jahn gre po logičnih prehodih, ki pripeljejo do mesta, kjer se naveževa za zadnji raztežaj. Zadovoljna s še eno zelo lepo smerjo sestopiva po Tominškovi poti do avta.
Nekaj let nazaj sta nama Kastelica na ferajnu predavala o njunih plezalnih vzponih in sestopih z jadralnim padalom. Tam sem začel sanjati, da bi tudi sam to rad poskusil, kajti plezanje in padalstvo se da povezati. Lansko zimo sva z Jakobom splezala Prontarsko smer, nato pa z južnega pobočja Košute odletela v dolino. Ta teden sva se s Tino Kastelic podala v Grintovčev steber, ki prav tako sodi med slovenske plezalske klasike. Glede na vremensko napoved in brezveterje predlagam, da bi s seboj vzela padala za lažji sestop. Prva dva raztežaja oba kar fino zanohta, nato pa naju pričaka detajl smer, ki je plošča v levo, po kateri kar teče. Ta raztežaj sva imela cel moker, saj je dva dni prej močno deževalo. Nato pa naju do vrha smeri čaka samo še ozek in pokončen kamin, kateri se nama zdi težji kot tisti detajl spodaj v plati. Sestopiva pod smer, kjer na melišču raztegneva padali in z nasmehom poletiva čez kočo na Ledinah mimo Velike babe na pristanek.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.