Poletni tabor v Klinu

Na PZSjev tabor v Krnici sem se prijavila bolj na blef; kot mlajši pripravnik itak nisem imela prav veliko šans, da bom sprejeta, ampak me je Gašperjeva prijava opogumila, da sem vseeno izpolnila prijavnico. Za ta vikend sem sicer že naredila plane za plezat, a je v četrtek prišel potrditveni mail, da sem zraven. Ok, potem gremo pa v Krnico!

V petek se nas je na tabornem prostoru v Klinu zbralo nekaj čez 10. Sledilo je razporejanje v naveze ter iskanje smeri za naslednja dva dni ter večerno predavanje Primoža Kunavra o raziskovanju skritih (plezalnih) kotičkov sveta.

Z Gašperjem sva bila dodeljena v navezo h Gašperju Ravnjaku iz ČAO-ta. Kljub visoki motivaciji nas je slaba vremenska napoved prisilila, da smo oba dneva plezali v lažje dostopnih stenah Nad šitom glave. V soboto smo se odločili za Smer po zajedi, ki me je presenetila s svojo kompaktnostjo in čudovitimi prehodi. Podolomitska depresija, ki daje občutek, da je v naših hribih vse obrnjeno na dol, se je izkazala za mit, vriskanje ob prihodih na štante (“kok huda skala no!”) pa je rahlo zmotil dež, ki se je odločil, da nam dela družbo v drugi polovici smeri. Kljub mokri skali je bilo plezanje še vedno užitek in ni predstavljalo težav, kot sem si sprva predstavljala, goretex čez čelado pa je nekoliko ublažil Gašperjevo jamranje na štantu, ko ga je tuširal slap iz stene. Dež je ponehal ravno v zadnjem raztežaju, sledil pa je še udoben sestop in analiza ture ob izdatni večerji v Koči na gozdu. Dež in obilo hrane sta naredila svoje, zato smo večernemu predavanju Matica Grojzdka o premičnih varovalih sledili z nekoliko priprtimi očmi.

V novo jutro smo se zbudili s pesmijo dežnih kapelj po šotorskem platnu, zato smo odhod prestavili na kasnejšo uro ter prilagodili nekoliko preambiciozne cilje za dane razmere. Okrog 11ih smo se podali v južno steno Nad šitom glave in splezali čudoviti navrtani smeri Violinco in Intenzivko. Čeprav nam je sonce vmes malo kisalo obraze, ko smo uživali razglede na prvotni plan, ki bi bil morda čisto izvedljiv, pa nas je veter vsake toliko opomnil, da je včasih bolj prijetno čepet na od sonca topli platki kot v senčnem kaminu. Na poti nazaj je sledila še obvezna analiza ob pici v Šmeksu, kjer sta se nam pridružili še Martina in Anamarija, ki sta prav tako uživali razglede vršiških smeri.

Celotna izkušnja tabora je bila zelo prijetna in z veseljem se vrnem še naslednje leto z upanjem na nekoliko boljše vreme. Zelo hvala mentorju Gašperju Ravnjaku za vse predane izkušnje, zanimive zgodbe in splezane ta težke/ta mokre cuge ter PZSju in Gregorju za organizacijo tabora. Pa res je fino, če si na taboru skoraj edina ženska in maš celega svežega diksija praktično zase! (To se lahko bere kot reklama za tabor, ker tudi je reklama za tabor. Ful je fino.)