Dolomiti – avgust 2022

Podaljšan vikend smo se Anja Kišek, Urša Kešar, Miha Furlan, Matic Tomše in Gašper Valjavec odločili preživljati v Dolomitih. Z dvema avtomobiloma in bolj malo plani glede prenočišča (rezervirali nismo nobenega kampa) smo se na pot podali v petek zvečer. Vreme je obetalo dobre razmere, kar je še dodatno dvignilo našo motivacijo. S petka na soboto so nam zatočišče nudili v kampu Sass Dlacia, za naslednje dni pa so bili že polno bookirani in so nas zato odslovili. Prosto mesto za preostanek izleta smo (komaj) našli v kampu Marmolada v Canazeiju. Prostora so imeli le za šotor, Matic in Miha pa sta spala v avtu na parkirišču pred kampom. Da jima ni bilo dolgčas, ju je vsake toliko prišel ogovorit varnostnik kampa (govoril je samo italjansko, nismo ga razumeli, vrjetno je govoril o vremenu).

Z Anjo sva se v soboto podala v južno steno Sass Pordoia splezat smer Via Maria. Po pričakovanjih sva naletela na precejšnjo gnečo, vendar je bila prijetna družba dobrodošla popestritev na sidriščih. Smeri se pozna, da ima veliko obiska, sicer pa poteka po čudovitih naravnih prehodih, je kompaktna in dolomitsko pokonci.

Miha:

“V soboto smo si Urša, Matic in Miha izbrali smer Südkante v Punta Alpini (V/IV 235m). To je bila za Matica in našo skupno navezo prva smer v Dolomitih in izkazala se je za zelo lepo kratko uvodno turo. Smer nudi dvoje V- mest, ki popestrijo sicer lažje plezanje. Na vrhu smo bili v pričakovanih časovnih okvirjih (2-3h) z zelo lepimi vtisi. Ker nas je drugi dan čakala resnejša tura, smo s plezanjem zaključili in šli do Cortine, kjer smo nabrali nekaj vodničkov za prihodnje, tudi zimsko, raziskovanje teh koncev.”

V nedeljo smo se vsi skupaj odpravili v smer Fedele (v severo-zahodni steni Sass Pordoia). Zgoden štart se je obrestoval, kajti bili smo prvi na vstopu v smer. Kmalu za tem so se nam pridružile številne naveze. Prva sva se s smerjo spopadla Anja in jaz. Čez na videz nepremagljivo severo-zahodno steno Sass Pordoia so naju peljali logični prehodi, ki so ponujali krasno plezarijo. Plezalsko pravljico je prekinil raztežaj plezanja po potoku. Raztežaj je bil res poseben, vendar če bi rekel, da sem med plezanjem tega dela užival, bi bila to laž.

Ko iz Fedelove smeri izplezaš na polico, je možen izstop po polici ali nadaljevanje do vrha po Dibonovi smeri. Odločila sva se da splezava do vrha. Enako sta se odločila tudi Miha in Urša, Matic pa se je v družbi avstrijske naveze podal v dolino. Zgornji del Dibonove smeri ponuja v večini kaminsko plezanje, kar je mene razveselilo, Anja pa je za trenutek zavidala Matičevi odločitvi. Izmučena od doslej najine najdaljše smeri sva v lepem vremenu izplezala na vrh hriba, kjer so naju pričakali očarljivi razgledi.

Miha:

Naša naveza (Urša, Matic, Miha) je v Fedele vstopila kot druga. Jaz (Miha) sem smer nedavno že plezal s Katjo in to s precej drame v vrhnjem delu. Imel sem veliko željo, da smer ponovim z Dibona izhodom na sam vrh Sass Pordoia, ki sva ga občudovala že prejšnjič.

Smer mi je bilo izredno zanimivo plezati tudi v drugo. Presenečen sem bil, kako velik del smeri smo tokrat plezali po drugih variantah (nekje le 2m proč od prejšnjič, nekje pa popolnoma druge raztežaje). Po mojem mnjenju sva nekatere variante zgrešila s Katjo, nekatere pa komplet nabor tokratnih navez J. Plezanje je bilo kot prejšnjič čudovito, na precej štantov smo vsi prišli s širokim nasmeškom. V spodnjih, lažjih raztežajih so nas sicer naveze prehitevale vsepovprek in to je povzočilo nekaj slabe volje, ko so se nekatere od teh navez kasneje, ko se je stena postavila pokonci, začele zatikati. Tako smo na enem samem štantu čakali kar slabo uro in nato z nadaljevali z zmrznjenimi prsti v enega izmed detajlov. No, z večino navez smo se na koncu super razumeli, tako da je bilo klepeta in smeha na štantih ogromno.

Že prejšnji dan sem izrazil željo, da bi jaz vodil zgornji Dibona izstop, ker sem Fedele že prejšnjič. Urša mi je čast prepustila. V smer sva oba vstopila že rahlo načeta, vendar je ponudila vrhunsko mešanico plezarije po zajedi in kaminih in nobenemu ni bilo žal za nadaljevanje. Do V- detajla sem imel precej strahospoštovanja in ko sem zagledal tisti ozek kamin z vstopom visoko nad tlemi, sem raje kar zaštantal in se obrnil proč – češ, bom to gledal, ko bo treba splezat J. No, kamin se je na koncu izkazal kot neproblematičen in zelo zabaven, je bilo pa treba kar pogledat, kako se obrnit in kam postavit noge.

Ker so se naveze do tega dela že razkadile, sva ta del splezala v miru in hitro ter se priključila Gašperju in Anji, ki sta počakala na vrhu ob čaju, od koder smo skupaj turistično sestopili. Ker smo zjutraj enega od avtov pustili na passo Pordoi, je bil sestop lagoden in kratek, saj smo si prihranili dobro uro sestopa po cesti do izhodišča. Priporočam

Za ponedeljek je bilo napovedano slabo vreme in temu smo prilagodili tudi naše plane. Slabega vremena sicer ni bilo, vseeno pa sta nas pred plezanjem branila utrujenost in »muskelfiber«, proti katerima smo se (neuspešno) borili s kavo in razteznimi vajami.