Se zgodi, da ti v oči pade smer in ti enostavno ne da miru. Tako se mi je zgodilo s Fedele v Sass Pordoi (IV+ 600m) med pregledovanjem, kaj bi šla lahko plezat na taboru v Dolomitih.
Opisana je kot ena najlepših smeri v Dolomitih te težavnosti. Poteka čez strmo steno ob črni skali, katero je obdelala voda. Tu večino časa teče slap: v sušnih obdobjih le malo kaplja, ob dežju in zgodaj v sezoni ob topljenju snega pa je težko prehoden. Ravno voda pa je pomembno prispevala k lepoti smeri, saj je izdolbla ogromno čvrstih oprimkov in stopov.
Stena je res impresivna, navigacija po smeri pa je večinoma enostavna, ker poteka ob (in nekajkrat prečka) očitno črno črto, ki se razteza čez večji del stene.
Nekaj dni pred odhodom je vremenska napoved kazala en sam dan praktično brez oblačka in brez padavin v predhodnih dneh. No, potem pa res morava jit. Proti kempu Sass Dlacia kreneva dan prej kot predvideno, da ujameva vremensko okno.
Prvo napako narediva že zjutraj. Z budilko ob 6h vstaneva prepozno. Nekaj jutranjih opravkov, uro vožnje in k sreči kratek dostop in v steno vstopiva šele okrog 9h.
Prvih ~15 raztežajev gre kot po maslu. Navigacija je enostavna in potrebe po preverjanju skice ni. Smer je čudovita. Pokonci in s kompaktno skalo. V vrhnjem delu že od daleč gledava slap, ki se zliva čez steno. Tu spodaj je ziher treba jit: to povsod piše, da se gre pod slap. Po ~5h sva 2 raztežaja po vrhom in prav zadovoljna, kako tekoče gre vse. Tu smer poteka po mokrem grabnu, po katerem je v zgornjem delu napeljana vrv. Verjetno za primer, če preveč teče, da si lahko pomagaš z njo? Sredi tega grabna gre smer levo v prečko ven: midva pa mimo plezava naprej do konca vrvi in se znajdeva v jami. Levo pokončna mokra stena – no ja, saj so rekli, da se pleza po mokrem in kakega očitnega odcepa prej ni bilo.
Rahlo skeptično začnem plezat. Malo višje opazim klin. Mogoče gre res tu smer? Stena totalno podrta. Pazi! Dol zleti konkretna skala in za meter zgreši Katjo. Druga napaka: tu bi morala takoj obrnit, saj bi bila taka podrtija definitivno omenjena v opisih. Ampak zaradi nekaj klinov in izgleda, da je na vrhu te podrtije spet normalna smer, nadaljujem. Še nekaj višje postane stena deloma nepreplezljiva, ker je popolnoma gladka in jo prekriva zelen sluzast sloj. Tu so očitno že imeli težave, saj je višje gori zabit klin iz njega pa visi prusik, ki se ga ravno doseže. Okej, bo treba na tehniko. Zagrabim prusik in se potegnem gor, da bi vpel drug klin. Brez opozorila kar naenkrat letim po zraku in se znajdem kakih 5m nižje, viseč prosto na štriku kot pršut. V roki prusik, na koncu prusika pa klin. Hrbet je nekam pretegnjen, k sreči drugega ni. Lekcija: če nosimo težak nahrbtnik, se ga res splača pripeti okrog pasu. Sicer pri takem padcu vsa obremenitev pade na ramena in grdo raztegne hrbet.
Po začetnem šoku predebatirava možnosti. Za nazaj dol se nobenemu ne sanja, kje bi lahko zgrešila, po trenutni smeri pa sem prišel skoraj do vrha in varovanje očitno deluje. Grem poskusit še enkrat, če ne bo na vrhu očitnega izhoda, pa obrneva. Pridem do vrha in pod slap (tule sva bila le nekaj 10m pod višino izhoda smeri), nad mano previs, levo pa prečka pod previsom. Če bi že jaz nekako preplezal, Katje nisem želel pošiljat čez podrtijo in potem še v to nemarno prečko. Tu uredim abzajl in se vrnem na izhodišče.
Ura medtem vztrajno teče, na tej točki imava le še nekaj ur svetlobe. Začnem vlečt štrik po abzajlu. Ne trzne. S celo težo skačem po njem, ta štrik ne gre nikamor. Ah, kaj nama je tega treba.. Nič, bo treba prusikarit po štriku. Grem gor, uredim potrebne odmike, nazaj dol in tokrat uspešen poteg štrikov.
Ker imava signal pokličem Matica, ki je smer plezal že precej časa nazaj. Izhod iz mokre grape opiše osupljivo natančno. Hvala Matic! Nekje sredi grape le-to zapira pokončen odsek/balvan: štriku ne sledimo do konca ampak pred tem pokončnim odsekom zapustimo grapo v sitno prečko levo. Tu je Matic naredil vozel in ga vpel: njegov vozel sva tokrat vpela midva.
Mogoče so naju dodatno zavedle ravno dobre okoliščine. Marsikatera naveza je plezala smer v bolj mokrem stanju, zato je bila ta zapora verjetno zelo mokra in očitno napačna. Slap pa je tekel že nižje doli – v najinem primeru je bil ta spodnji “slap” bolj lužica.
Nazaj v pravi smeri je skala seveda pravi balzam proti grozotam poprej. Katja se zatakne še v prečki: predhodni stres je opravil svoje. Čez nekaj minut se zbere in opravi s to zadnjo težavo in po dveh raztežajih stojiva na izhodni polici z ravno še nekaj časa do sončnega zahoda. Sestop je k sreči enostaven in lučke prižgeva šele na asfaltni cesti. Po poti debate, zakaj točno je že tega treba in analiza, kaj je šlo narobe. Grenak priokus, ki pa precej zbledi, ko prespiva. Na koncu vse dobro in precej naučenega. Smer je sicer tako lepa, da kar kliče k ponovitvi – takrat tako, kot se zagre in z Dibona izhodom do samega vrha.
V prihodnjih dneh sva v Dolomitih plezala krajše navrtane smeri, izmed katerih nama je bila še najbolj všeč Via Ignazio Dibona / Apolonia v Cinque Torri/Torre Barancio (IV+ 110m). Tako pokonci štirke pa ne srečaš vsak dan!
Nazaj doma naju po nekaj dneh spet vleče v hribe. Vmes je prišlo par naročenih prižem. Nova centralna v Veliki Babi (IV+ 700m) je ravno prava izbira za sproščujoče varno plezanje po znanem terenu in preizkušanje tehnike sodobnega “simul-climbinga”. S sabo vzameva 60m vrv, 3 prižeme in dobrih 20 kompletov poleg okrnjenega seta običajne opreme. Plezanje na ta način je v bistvu plezanje “na štajerca”, kjer pa prižeme služijo kot varnostni mehanizem za primer padca drugega. Smer se kot predvideno izkaže kot odlična izbira za ta stil in po slabih 4h urah počasnega plezanja sva na vrhu. Kar precejšnja razlika od lanskoletnega vzpona, ki nama je vzel začetniških 8 ur :). Smer je veliko plezana in res lepa. V smeri je navigacija relativno enostavna, se pa veliko navez tako kot midva izgubi v zadnji dolgi plošči. Tam nas svedrovci zavedejo, da jo splezamo do vrha, prava smer pa že v začetnem delu teh plošč zaide desno čez prag na višje plošče. Če najdemo ta del, je vrhnji del spet jasen: na vrhu plošč opazimo svedrovce desno in jim sledimo raztežaj do borovcev. Kakih 10m višje med njimi je vpisna knjiga. No, na vrhu sva bila relativno hitro, sestop pa nama je zaradi zvitega gležnja in vročine vzel podoben čas kot vzpon..
Naslednji vikend Katja nima časa, se pa Matevž z navdušenjem odzove na vprašanje, če bi šel plezat Bavarsko v Steno (IV+ 500m) z izhodom Zimmer-Jahn (IV-/II-III 300m).
Glede na dolžino smeri in izkušnjo s Fedele seveda štartava zgodaj in sva že nekaj čez 6 pri vstopu v smer. Vstopa ni težko najti. Steno si ogledamo od daleč, naša smer se prične levo od vznožja Črnega grabna. Pot čez Prag zapustimo na vrhu prvega praga, ko pot zavije levo, mi pa prečimo trave in grapo v desno proti Steni. Prvi cilj je od daleč ne preveč očiten stolpič, ki se ga še najbolje opazi po na videz rahlo drugačni barvi skale. Na vrhu stolpička (do tja II//III) je vstop v smer, kjer se naveževa.
Začetni raztežaj pripade meni in neogretega me kar preseneti IV+ buhtelj, ki se ga lotim po napačni smeri v desno. Potreben je stresen korak nazaj in nato nadaljevanje v levo, kjer gre lažje. Raztežaj potegnem čimdlje in v naslednjem Matevževem raztežaju naju malo zmede, ker sva že pri očitnih (po Miheličevo “kot izklesanih”) policah, ki peljejo v levo. No, tu se navigacijske in plezalne težave v Bavarski tudi zaključijo: naprej gre čudovito, sproščeno in relativno hitro. Vmes je sicer kak kratek previsek in pragec, kjer je akrobatsko treba dvigniti noge. Nekje celo v II :). V okrog štirih urah sva na vrhu Bavarske. Super plezarija po za naše razmere zelo kompaktni skali. Smer je tako nabita, da v celi smeri nisva uporabila lastnega varovanja. No, po pravici: Matevž je enkrat po izpustitvi treh klinov dal notri metulja malo za občutek, da nekaj sva pa dala notri :).
Na vrhu Bavarske se razveževa in preobujeva v čevlje ter kar lep čas prečiva v levo do izstopa Zimmer-Jahn. Tu malo prehitro prečiva Nemško grapo in pričneva z vzponom. Če bi skrbno brala Miheličev opis, bi bilo jasno, da sva prenizko pod črnimi ploščami in oknom, ki so dober smerokaz. Tako je potrebno nekaj prečenja nazaj na pravo smer. Pod črnimi ploščami prečimo levo, nakar se že hitro vidi vršno izhodno steno. Tam se v zadnjem raztežaju nazaj naveževa in izstopiva. Na vrhu malica in počasi sestop po Tominškovi poti nazaj do avta. Pivo in analiza seveda obvezna, tokrat kar v Aljaževem domu.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.