A si že slišu tega: Courmayeur 2022

Katarina mi je že na začetku leta prišepnila idejo o taboru pod masivom Mont Blanca in že takrat nisem mogel skrivati navdušenja. Zdi se mi, da je zelo hitro dobila tudi potrditve preostalih potencialnih članov in aprila so že sledila navodila in prijave. Mesec pred odhodom pa se ji je pripetila nesreča in Katarina, idejni vodja tabora, je morala na prvem sestanku vseh članov sporočiti slabo novico o neudeležbi.

Kljub temu smo se dobro organizirali, preverili nastanitve, cene gondol in prevoza, ter izbrskali čim več vodničkov o območju. Spremljali smo trenutne razmere, kovali načrte in zbirali opremo. Uroš je celo izdelal 100 kilogramsko leseno repliko montblanške poke za trening in osvajanje tehnike jamm-anja. Ne preplezana ni ostala niti poka v PCL-ju. Dnevi pred odhodom so bili porabljeni še za zadnje nakupe in pakiranje vse opreme.

V soboto, 9.7., se nas je vseh 11 članov tabora nabasalo v 3 avtomobile in krenili smo vsak svojim ciljem naproti v italijanski Courmayeur. Vožnja je z mešanico spanja in postankov hitro minila, prihod pod Mont Blanc pa nas je pustil odprtih ust. Dolina se tu strmo zapre z masivom, na pregradi pa že lahko vidiš ledenike in ošiljen stolp Genta. Od tod na desno drži cesta v Val Ferret na levo pa v Val Veny, dve slikoviti ledeniški dolini, ki ponujata izhodišča za vzpone v okolici. Že prvi dan se je ekipa ločila. Klemen, Matej, Žiga, Matevž in Bine so odšli lovit večerjo na kočo Monzino levo od drznega Peutereyskega grebena, Katja in Mojca sta po opravljeni taksi službi odšle preizkusit novo kupljeni frikovski vodniček, jaz, Katarina, Uroš in Matej pa smo po hitrem ogledu starega centra Courmayeura opravili dostop na Rifugio Dalmazzi. Koča je zaprta, vendar omogoča spanje v veliki zimski sobi.

Naslednji dan smo plezali v prvem od Triolet stolpov. Plezanje poteka v prvovrstnem granitu, v smeri lahko najdeš od poči, plat do zanimivega plezanja po raznolikih 3D oblikah, vseskozi pa te spremlja velika izpostavljenost in pogled na ošiljene konice in razpadajoč ledenik Triolet. Navdušenost je bila tako velika, da smo se ob koncu tabora sem ponovno vrnili. Ekipa iz koče Monzino je opravila vzpone v Aiguille Croix, Katja in Mojca pa sta plezali dolgo smer v Mont Greuvetta. Zvečer pa sta se odpravili na Velikanov ledenik.

“Kje ste granitne peči,

Zakaj vas v naših bregeh ni,

Čvrste, kompaktne, lepe,

Le vas si žele naše roke.”

Uroš Oblak

Zjutraj sta po spanju na koči Torino pohodile ledenik in stisnili oprimke elegantnega stolpa Grand Capucina. Počitka v dolini tudi za ostale ni bilo veliko. Fante iz Monzina je gondola prestavila na ledenik, lastne noge pa pod Satelite, kjer so plezali v Pointe Adolphe Rey, Matevž in Bine pa sta v neposredni bližini opravila prečenje grebenov Aiguille d´Entreves-a in Aiguille de Thule. Ostali smo frikali in nabirali kalorije za prihajajoče dneve.

Torek je tudi nam prinesel zgodnje jutranje vkrcavanje na vrtečo gondolo in sprehod po ledeniškem platoju. S Katarino sva opravila prečenje Entreves-a, v po polžje premikajoči koloni iz mešanice vodnikov, klientov in vojakov, Uroš in Matej pa sta se preizkusila v Satelitih. Prav tako so se tam mudili ostali člani. Visoke temperature so čez dan odpirale nove ledeniške razpoke in povzročale bobnenje podirajujočih serakov in skalnih gmot. Glede na to smo bili primorani prilagoditi plane, se izogniti prečkanju razprtih ledenikov in izpostavljenih koluarjev. Zvečer smo se namestili v že postavljene šotore, ki so nam jih zapustili Matej, Klemen in Žiga.

Sredo smo izkoristili za nove vzpone nad ledenikom, ostali pa so se že regenerirali s frikanjem v dolini. Vreme je bilo vseskozi sončno, tako da nam ni pustilo časa za resen počitek.

Četrtek je za skoraj celotno ekipo prinesel ponoven vzpon do koče Dalmazzi. Aklimatizacija se je dodobra poznala saj smo v drugo do koče prišli še hitreje, navkljub skoraj celotedenski aktivnosti. Če smo prejšnje noči kar hitro pospali, pa je četrtkov večer v zimski sobi minil v pogovoru, kartanju in kuhanju večerje. Smeh ni polegel niti ko smo že vsi ležali zaviti v spalke, saj je bil Uroš ravno sredi repertoarja vicov, so-gosta Francoza pa sta tarnala, da ne moreta spati. V obdobju treh dni smo nad in pod kočo preplezali vrsto lepih smeri.

V soboto smo se prvič vsi zbrali v baznem taboru v dolini tik pod Peutereyskem grebenu. Zaključku primerno smo organizirali žurko, hkrati pa praznovali Binetov rojstni dan. Kot prav vse dni tabora so nam poslednje dejanje ponovno začinili Italijani. Tokrat so se nam pridružili fantje iz sosednjih šotorov, ki so praznovali fantovščino. Ni manjkalo degustacij lokalnih pijač in ženitnih ponudb našim dekletom. Navkljub ponujenim hlevom živine, lame in doma pečenega kruha pa smo vsa naša dekleta naslednji dan pripeljali nazaj v Kranj.

Čeprav so bile razmere na ledeniku dokaj slabe, je bilo plezanje nad Courmayerjem prava poslastica, Pridobil smo veliko novih izkušenj iz plezanja, gibanja po ledeniku in logistike večdnevnih tur. V glavnem odličen tabor v najboljši družbi !!!