Vysoké Tatry

Pred časom je Katja predlagala, da bi šla za naslednji dopust v Tatre plezat. Meni seveda ni bilo treba reči dvakrat.

V tednu pred tem sva nekaj plezala v Debeli Peči in Mali Mojstrovki. V slednji sva z Matevžem plezala Severni Raz (III-IV 300m), zelo lepa smer, ki se jo da mestoma malo začinit z alternativnimi odseki. Navigacija enostavna, glavni IV- kamin pa glede na oceno relativno zahteven. Nad Vršičem sva z Timeo plezala Zajedo s platami (6a 120m). Spet lepa smer, dobra skala, super navrtana. So pa spodnji raztežaji (prvi 4c) kar malo podcenjeni, zgornji (6a) pa mogoče precenjeni.

Proti Tatram sva se odpravila ležerno v dveh delih s spanjem v Bratislavi, do koder je iz Kranja slabih 5 ur / slabih 500km. Od Bratislave imamo do Tater še okrog 3.5h / 350km.

Iz Bratislave se odpraviva relativno zgodaj in sva že v dopoldanskem času na poti od Štrbskega plesa (jezera) v Anjelský hang v Mlynicki dolini. Od jezera po 1.5h dosežemo novejše “trad” plezališče, tatranski plezalski vrtec s smermi od III do VI+ v idilični okolici. Koncept je za naju v okviru plezališča nov: v večini smeri so navrtana sidrišča, vmesno varovanje pa si postavljamo sami. Dostop je čudovit in poteka mimo slapu Skok, ki ima več krakov: že med njimi poteka “družinska” III plezalna pot. Za slapom se naval turistov konča, tako da plezamo v miru.

Tu se spoznavava z granitom: kljub objavam, da se za plezanje tu potrebuje zgolj nekaj metuljev, najina izkušnja ni popolnoma taka. Večina razpok se širi navzven, so horizontalno obrnjene, plitve in umazane. Z jebicami in tricami gre marsikje bistveno zanesljivejše.

Prespiva nekaj kilometrov nižje v avtokampu in se drugi dan odpraviva v gorski hotel pri Popradskem jezeru. Popradsko jezero se nahaja cca 1.5h višje od Štrbskega in ni dostopno z avtom. Je pa do tja speljana privatna pot. Hotel ponuja prevoz do tja, kar pride precej prav glede na večdnevne zaloge hrane in plezalne opreme.

Naslednje jutro zaradi 75kmh+ vetra v zadnji minuti spremeniva cilj. Odpraviva se v Zlomiskovo dolino proti Malem Ošarpancu. Pot takoj zavije na eno zaščitenih poti: v Tatrah se sme hoditi le po uradno označenih cestah, vse drugo pa je dostopno le v posebnih okoliščinah. K sreči je takšna posebna okoliščina tudi plezanje smeri vsaj III stopnje. Potrebujemo le izkaznico ene od organizacij, ki so članice UIAA. Najina interpretacija je, da bi morala PZS izkaznica zadostovat, drugače pa bo morebitne inšpektorje prepričala vsa železnina v nahrbtnikih.

Dostop spet čudovit: pot poteka ob reki, preko senčnih zelenih gozdičev z bujno vegetacijo, dokler ne pridemo višje in se pred nami odpre dolina s pogledi na osupljive vrhove. Pot v zadnjem delu pelje po granitnih balvanih, prekritih z zelenimi lišaji. Ošarpanec se s svojimi gladkimi, ostrimi ploščami kaže že od daleč in po slabe 2h ležerne hoje sva pod vstopom.

Vstopiva v Komarnicki kamin (III). Kamina je za dva raztežaja in tu se glavna smer zaključi. Midva se odločiva za vzpon do vrha in nato za grebensko prečenje vseh treh vrhov Ošarpanca. Tu se veselje šele začne! V osrednjem delu plezamo krasne plošče, ki so napokane ravno idealno, da se da udobno postavljati zaščito in plezati po želji: lahko kar direktno, lahko pa s sledenjem razčlembam. Vsi nadaljni razrežaji so čudoviti, po prvem vrhu pa čaka nekaj meterski spust po vrvi do sedelca pred nadaljevanjem. Ves čas se držimo vrha grebena z lepo izpostavljenostjo in čudovito panoramo. Tik pred zadnjim vrhom naju spodi veter: gor pustiva nekaj prusika in se spustiva po vrvi v dolino v zavetrje.

Naslednji dan je najin cilj Volia Veža v osrednjem grebenu Tater. Ogledano imava smer Chmielowski (III), ki pelje po južnem stebru. Do tja je 2.5h dostopa preko Žabje doline z večimi ledeniškimi jezeri. Malo pred vstopom v smer se odločiva, da bova šla malo po svoje: zadnji del obhoda pri dostopu spustiva in greva direkt v steno. Tako bo do vrha vsaj kakih 6 raztežajev in ne bo prehitro konec..

Smer je prva liga: pelje po samem razu, odprto na vse strani, granit vrhunski. Za vriskat. Po dobrih treh urah sva na vrhu, kjer poteka Poljsko/Slovaška meja. Tu malica, uživanje razgledov in nato spust po vrvi do dostopa.

Zvečer še zadnjič prespiva pri Popradskem jezeru, naslednji dan pa naju čaka nekaj 10km vožnje do drugega konca žepnih Tater in pa dostop do Chate pri zelenom plese (8km, 2-3ure).

Naslednji dan sledi vzpon po Stari cesti (III) na Jastrebjo vežo. Dostop je pester, najprej se vzpnemo do Velike mrzle doline, prečimo v Malo mrzlo dolino in tam do vstopa pod prvi kamin (1.5h). Plezanje tule je solidno, se pa ne more primerjati z prejšnjima dvema (bolj podrto, manj izpostavljeno). Na vrhu sva kar hitro, sestopiva pa na drugo stran v dolino rdečega jezera. Kar čas ostaja, se vmes odločiva še vzpon na Kozio Kopko po J. grebenu (III/II). Tu varovanje razen v prvem raztežaju praktično ni potrebno, skala pa je odlična: lepe platke z ravno pravimi stopničkami in oprimki.

Naslednji dan pa le še sestop do avta v Belih vodah in pa vožnja nazaj do Bratislave. Tu prislužen vroč tuš in pa na degustacijo gurmanske ponudbe mesta. Čudovita tura, ponovitev zagotovo na seznamu.

Plezalni vodnik