Sardegna

Ker sva bila že večkrat na Korziki, si je Luka letos zaželel na Sardinijo, za spremembo. Sama sem pred leti enkrat že bila na Sardiniji, v začetku septembra, pa je bilo tako vroče, da mi ni ostala v preveč dobrem spominu, saj nismo skoraj nič plezali, pač pa bolj ležali kot kakšni tjulni ob morju. Prvotni termin sva zato izbrala za veliko noč in v času praznikov, pa je Luka tako strastno rezal salamo kakšen teden prej, da je narezal še blazinico na kazalcu. Dopust sva zato morala prestaviti na teden po prvem maju (5.-15.). Prst se je lepo zacelil, prevroče še ni bilo, gužve nobene, pa še plavala sva skoraj vsak dan, saj je imelo morje že skoraj 20 stopinj. Odličen termin, priporočava.

Ko sva zapeljala s trajekta, je lilo na polno a se je proti Cala Gonone (kjer sva imela bazo) počasi jasnilo. Prve dni, ko je bilo vreme še muhasto, sva malo frikala v Cala Fuili, se peš odpravila pogledat jame v Cala Luni (pravijo da ni preveč pametno frikat tam, saj so čisto pri morju in so svedrovci, štanti že načeti). Prvi dan ko sva se namenila splezat eno od dolgih smeri, sva zadela terno. Nor ambient plezanja na stolp, ki se dviga iz morja – Pedra Longa, smer Marinaio di foresta. Uživaška, krasno navrtana, skala odlična, enostaven sestop.

Naslednja dolga smer v klifih Biddiriscottai nama ni bila naklonjena, saj naju je sonce prekurilo, smer je bila pretežka, pa še jaz zoprna, tako da sva raje ohladila vročo kri in glave v morju 🙂

Plezala sva tudi v pogorju Monte Odeu (smer Bang Boom Bang) in znani Surtani (smer Hirsche Plaz), kjer sva bila tudi praktično sama v stenah. Je pa dobro naštudirati kdaj se sonce premakne za steno. Glede tega sva imela več sreče kot pameti, ko sva si vzela jutro bolj po italijansko, ležerno, s kavico ali dvema.

Na “restiča” sva si izposodila kajake in šla veslat spet do fascinantnih jam Cala Lune. Ampak je Luka vseeno dal štrik in opremo v potovalno komoro “kao za vsak slučaj če naja prime plezat” in naju seveda je. Splezala sva 80 metersko smer s prikladnim imenom – Vamos a la Playa.

Verjetno največji vrhunec plezalnega dopusta pa je bil preplezani stolp Aguglia v Cala Goloritze. Sicer po najlažji obstoječi smeri – 6b – Easy Gymnopedie, ampak naju je pošteno namučila. Ampak ne toliko zaradi zlizanosti pred katero ljudje svarijo…če si navajen Kamnitnika in Preddvora, potem ni panike 🙂 Plezanje je kljub težavnosti zelo uživaško prevsem zaradi pogledov na najlepši zaliv in plažo, kar sem jih kdaj videla. Za nagrado sva plavala tam, potem pa za kazen opravila še 2urni “sestop” nazaj gor na plato.

Zadnji dan sva se premaknila proti severu, v upanju da preplezava še malo granita, ampak nama dolge smeri niso bile usojene ker sva se zgubljala, ura je letela, trajekt pa že čakal. Granit bo pa počakal na naslednjič. Po poti nazaj iz Livorna, pa sva se šla še upokojenska turista ki ne moreta spati, saj sva bila že ob 7h zjutraj, po pristanku v Livornu, že v Pisi. Zelo lep dopust, toplo priporočava.