V nedeljo, 06.03. smo z Urošem in Jernejem šli plezat slapove pod Prisojnik. Dobili smo se ob 7:30 na Zlatem polju in krenili proti Vršiču. Na parkirišču smo parkirali poleg enega avta, takoj za nami pa so prispeli še neki srbski plezalci. Na hitro smo se eni in drugi pozanimali, kakšni so naši predvideni cilji za danes in pohiteli pod slapove. Po ca. 20 min dostopa smo stali pod Levim slapom, katerega smo se lotili po levi in nato prečili desno do ključnega (navpičnega) dela. Tik nad najtežjim delom (ko sem že videl soplezalca na stojišču in ko se slap položi) sem se očitno preveč sprostil in sledil je zdrs. Na srečo zanka ni bila predolga in mi ni bilo potrebno ponoviti celotnega ključnega dela. Skoncentriral sem se in kmalu smo vsi trije skupaj stali na stojišču. Sledil je spust po vrvi do vznožja slapu.
Po kratki pavzi za malico smo se spustili po snežiščih nižje preverit, če bi lahko mogoče šli plezat Srednji slap. Dve navezi (ena plezajoča in ena čakajoča) sta nas od omenjenega slapu odvrnili, zato smo ponovno obrnili v breg in se zaradi gneče v ostalih (bolj popularnih) slapovih odločili za neko krajšo in lažjo varianto. Po spominu bi glede na vodniček rekli, da naj bi bil to Slap pod Hanzovo steno, vendar smo na ferjanu kasneje ugotovili, da temu ni tako in je to »samo neka varianta«. Led je bil tukaj precej boljši, a kaj ko ga po enem dobrem raztežaju zmanjka. Ker v bližini nismo našli nobenega opremljenega sidrišča, smo spust izvedli na sidrišče Abalakov.
Po spustu smo pospravili plezalno opremo in se odpravili proti avtu. Sledil je še obvezen postanek v Aljaževem Hramu, kjer smo si povrnili zalogo izgubljenih ogljikovih hidratov in elektrolitov. 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.