Tokrat je za utrinek zaslužen Uroš S., ampak baje, da se meni beseda lažje piše 😀
Pretekli vikend smo se odpravili v Dolomite malo preveriti, kaj je še ostalo od ledu. Povečini se je že vse stalilo, tisto kar še stoji pa je bolj za silo. V soboto smo bili v Val Travenanzes, v nedeljo pa v Sottogudi.
Izpostavila bi slap v Val Travenanzes, in sicer Pilone Centrale (IV 6, 270 m po starem vodničku, po novem je ocena III 5+), kamor sva se podala z Urošem. Na dostopu nas je kar prezeblo, bilo je ledeno mrzlo za povrh pa je pihal še veter. Matic in Klara sta zavila levo v Belvedere, midva pa sva šla še malo naprej. Spodaj je izgledalo narejeno, sveča sicer od daleč bolj slabo, ampak sva rekla, da greva vsaj do sveče, potem pa se bova odločila, kako bo. Prvi raztežaj sva se že nadelala, saj naju je pričakal steklen, trd led, talarji pa so se delali pri skoraj vsakem udarcu. Pa, seveda je bilo pokonci. Drugi raztežaj končava na ledenem podstavku za svečo, kjer je abalakov. Pred tem je Uroš spodaj preveril svečo, ki je bila premera cca. en meter, in ugotovil, da je v takem stanju prenevarno plezati 15 m brez varovanja. Ampak s podstavka se je dalo prestopiti nanjo in kazalo je dobro, saj tudi nič ni donelo. Delikatno plezanje po steklenem, svečkastem ledu z malimi gobicami sem in tja, je zahtevalo precej akrobatike in neudobnega plezanja, poleg tega si štartal zadaj, med skalo in svečo, potem se je bilo treba obrniti v zunanji del. V sredini te je pričakal ozek, leden žlebek, širok za cepina, za noge pa pač, znajdi se🤦 Fokus je bil na vrhuncu, saj se vrtati ni smelo, nekaj ledenih odlomov iz sveče pa mi je dvignilo utrip v višave, medtem ko sem varovala Uroša. Sledil je trenutek resnice, ko je Uroš po desetih metrih plezanja prišel do dela, kjer je bila sveča pravzaprav počena (še na delu, ki se ni dotikal skale). Svet se je za trenutek ustavil. Poti nazaj na tej točki ni bilo več. Vdih, izdih, šel je naprej in končno v delu, kjer se led drži skale, uspel zavrtati prvi vijak. Težave so dosegle vrhunec nekaj metrov višje, ko je izstop iz sveče predstavljal dvometrski previs. Za tem pa še približno deset metrov vertikale, nato je sledil položnejši svet do štanta. Po tem težkem delu sva splezala še en raztežaj (vse skupaj je bilo 210 m), nato pa sva se tudi zaradi priganjanja časa odločila, da imava dovolj in greva dol.
V primerjavi s Centralnim Brezovskim slapom, je bil ta slap še za stopnjo težji po najini oceni. Komaj se ju da primerjati. Psihično in fizično naju je pa popolnoma izmozgalo. Težko je bilo. Če bi vedela, da je sveča na vrhu počena, se tudi nikoli ne bi lotila tega plezati. Za slovenske ledne specialiste bi bilo kaj takega verjetno samo zanimiva popestritev, midva pa sva se zedinila, da nikoli več v tako nevarnost.
Čeprav imam relativno kratko ‘kariero’ v plezanju slapov ima Uroš teh izkušenj več kot desetletje. Zato bi izpostavila tudi psihičen napor, ki ga doživljaš v takih ‘zajebih’, ki jih nisi vajen. Pa naj kdorkoli reče karkoli. Najprej psihiranje, ko varuješ, skrbi te za soplezalca, razmišljaš težke misli, ki se prepletajo z optimizmom, upaš, da bo vse v redu, potem psihiranje, ko plezaš. Nič razbijanja, iskanje luknjic v steklu, ki so jih pustili cepini soplezalca, moljenje k temu, da se sveča ne poruši ali ko gre prvi naprej ali ko ti začneš plezati … Vesela sva bila, ko sva bila varno na vrhu in varno na tleh.
Sledil je še sestop, zbor pri kombiju in zasluženo pivo v Cortini. Sicer pa super vikend v super družbi! Do prihodnjič😉
Wo noro, cestitke za pogumen podvig 🙌😁