Nismo bili edini, ki smo že v decembru z lačnimi očmi spremljali ledene skulpture po katerih so užitkarsko lomastili italijani. Upajoči, da bomo tudi mi deležni tega, smo se v petek odpeljali v dolino Aoste.
Same vožnje je dolgih 8h, ki pa v prijetni družbi, pisani glasbi in utekočinjenih substancah, kar hitro mine. Šoferjem pa tudi ni bilo dolgčas.
Za večino je bil prvi plezalni dan sobota in (skoraj) navsezgodaj zjutraj smo korakali po dolini Lillaz. Kaj hitro smo doumeli neugodno kombinacijo majhnega št. lednih smrkljev in pa neverjetno gmoto plezalcev v njih/pod njimi. Nekateri izmed nas so imeli srečo z izbiro slapu, drugi pa smo nejeverno hodili gori doli po dolini in opazovali prepočasi vzpenjajoče vlakce. Kar pa tujcev očitno ne odvrže od vstopa, saj jih je pod vsakim slapom tekom dneva čakalo po 10 navez. Nagon po samoohranitvi imajo definitvno močan.
V nedeljo smo se odpeljali v sosednjo dolino Valnontey, kjer naj bi bilo ledu več. Tudi sam štart smo prestavili na zgodnejšo uro, kar se je poznalo tudi v zasedenosti parkirišča. Kljub temu, pa nas je nekaj izbralo agresivnejšo tehniko šprinta, s katero smo na dostopih prehitevali parnike. No, v primeru vmesnih WC je bil bolj štafetni šprint. Dan je bil uspešen za večino navez. Le ena dvojica je preizkušala udobnost polovičk za sedenje in v Staretovem stilu komentirala kolobocije v slapovih.
Četudi ponedeljek slovi za mičkeno nepriljubljen dan, je bil tokrat popolnoma drugačen. Tujci so imeli počitek, italijani delo. Mi pa smo v miru uživali v sončnem vremenu in odličnem ledu. Razen nesrečne duše z razpadlo derezo. Še dobro, da znajo fantje kej popravit.
Zadnji dan nas je malo preganjala ura odhoda ter dolga pot domov. Zato si je večina izbrala bližje in krajše slapove v Lillazu. Bila je pa tudi zima v pregonu, saj je sonce pošteno grelo. Slapovi v prisojnih legah so se veselo lomili in s tovrstnim vremenskih trendom, definitvno, ne bodo več dolgo vztrajali.
Tabor je bil, kljub bolj pesimističnim štartom, uspešen. Kar nekaj jih je splezalo svoje prve slapove, tudi v vodstvu. Poškodb, razen nekaj obtolčenih kolen ni bilo. Lekcija pa velja, da imejmo našo naravo mnogo raje. Sicer bo ledno plezanje počasi romalo v muzej. No, pa tudi tečajnice so, kar divje za volanom.
(OKRNJENI) VZPONI:
Katarina Rogelj | Katarina Legat | Andraž Jereb | Candeloni di Patri | III/4-5 | 250m |
Katarina Rogelj | Katarina Legat | / | Gran Val | III/3 | 150m |
Neža Šulc | Katarina Legat | / | Candelabro del Coyote | III/4-5 | 150m |
Katarina Legat | Uroš Oblak | Andraž Jereb | E Tutto Relativo | ||
Uroš Stanonik | Neža Šulc | Gašper Valjavec | Chandelle Levure | WI2 | 400m |
Uroš Stanonik | Urša Kešar | / | Repentance Super | WI6 | 250m |
Uroš Stanonik | Urša Kešar | / | IL Mistomane | WI4 | 180m |
Uroš Stanonik | Matej Kristan | / | Gran Val | WI3 | 150m |
Gašper Valjavec | Matej Kristan | Matic Jezeršek | Sentiero dei Trol | II/2-3 | 350m |
Matic Jezeršek | Uroš Oblak | / | Candeloni di Patri | III/4-5 | 250m |
Matic Jezeršek | Uroš Oblak | / | Tuborg | II/4 | 200m |
Urša Kešar | Gašper Valjavec | Neža Šulc | Cascata di Valmiana | III/3 | 200 m |
Katarina Rogelj | Gašper Valjavec | / | È Tutto Relativo | WI4 | 150 m |
Matej Kristan | Katarina Rogelj | / | Traffic ? | WI 2-3 | cca. 200 m |
Rok Tičar | Matej Kristan | / | Candelabro del Coyote | WI4-5 | 180m |
Uroš Oblak | Andraž Jereb | / | Gran Val | III/3 | 130m |
Uroš Oblak | Andraž Jereb | / | Cascata di Valmiana | III/3 | |
Uroš Oblak | Janez Nastran | Zala Dragonja | Trayo | WI2+ | 150 m |
Janez Nastran | Maša Zupanc | / | E’ Tutto Relativo | WI2-3 | 50 m |
Janez Nastran | Maša Zupanc | Zala Dragonja | Non Finisce Mai | WI2+ | 100 m |
Janez Nastran | Maša Zupanc | / | Trayo | WI2+ | 250 m |
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.