V nedeljo, 6.2.2022 naju je Klemen Gerbec s so tečajnico Anamarijo Lotrič peljal na prvi zimski alpinistični vzpon. To smo se dogovorili zelo na hitro (popoldan en dan pred turo), tako da nisva imeli prav veliko časa se psihično pripravljati 😀 Klemen se je na koncu odločil za Prontarsko smer v upanju, da bo dovolj zalita. Pred odhodom naju je spremljala pozitivna živčnost, saj nisva vedeli, kaj pričakovati, Klemna še nisva poznali, Matic pa je tudi rekel, da bo to kar izziv. Ob srečanju, pa je živčnost le malo popustila, glede izziva pa sva si tudi mislili, da mora biti. Dobili smo se ob 7:00 na parkirišču. Spremljalo nas je jasno jutro. Do smeri smo se že zelo dobro ogreli, saj je Klemen držal kar dober tempo.
Ob vstopu v smer nas je že pričakal prvi večji izziv, ker je bil prvi skok slabo zalit. Na Klemnovemu obrazu se je videla manjša negotovost, ali sploh začeti s smerjo, saj je bil za začetnike že tak začetek kar zahteven 😀 Vseeno se je odločil začeti s smerjo, pred tem pa nama je dal nekaj napotkov, kako stopiti na skalo s derezam, kam zapičiti cepine in kako podreti sidrišče, ki je bil, zaradi nizkega nivoja snega zelo visoko. Prvi cug naj bi bil po njegovih besedah najtežji, ampak sledil je drugi cug, ki se nama je zdel še težji – ponovno poplezavanje po skalah. Z Anamarijo sva potem po drugem cugu samo gledali in pozorno poslušali, ali je spet slišati kakšno »krampanje«, da sva vedeli kaj pričakovati 😀 Drugemu in tretjemu cugu sta sledila dva preduha, ki sta bila kar zanimiva. Ko sem iz preduha iskala kaj oprijemljivega snega, sem si najbolj zapomnila Klemnove lekcije oz. besed, da naj pomislim »kje voda teče«, saj bo tam boljši sneg in res je bilo tako. Nato so sledili cug z najboljšimi plezalnimi razmerami, cug po grapi brez varovanja in zadnji cug, ki je imel zadnje sidrišče, zaradi pomanjkanja snega tako visoko, da je Klemen naredil svoje sidrišče.
V času plezanja se je vreme zelo poslabšalo, veter se je začel krepiti, vidljivost pa je manjšala gosta megla. Do vrha je potem sledil še vzpon in hoja po grebenu. Pri hoji smo se morali, zaradi goste megle in vetra, držati skupaj. Med samim vzponom smo že občutili lakoto, ampak nam na koncu slabe vremenske razmere tudi malice niso omogočile in smo želeli, kar se da hitro, sestopiti. Rokavice, obleke, lasje, trepalnice itd. so bile že čisto zamrznjene 😀 Prvotno smo želeli sestopiti na Hajnževo sedlo, vendar smo izgubili vse sledi za pot, vidljivost pa je bila tako nizka, da nismo imeli dobre orientacije. Ko smo se odločili, da zaradi varnosti rajši sestopimo na Kofce, sva se z Anamarijo kar oddahnili, ker sta megla in veter samo bolj zastrašila sestop. Na koncu, pa smo šele pri koči le malo izpraznili naše nahrbtnike s hrano in pijačo :D.
Do avtomobilov smo se vrnili okoli 18ih. Za nami je bil zelo pester in super dan, ki si ga bova vsekakor dobro zapomnili 🙂 Iz prve ture sva predvsem odnesli »postavitev sidrišč v praksi, »kjer voda teče, je boljši sneg«, »optimizacija teže v nahrbtniku – manj tekočine / hrane, saj je bil najin nahrbtnik skoraj 2x težji v primerjavi s Klemnovim« 🙂
Zahvala pa seveda Klemnu za potrpežljivost, čas, dobro družbo in dobro ter varno turo! 🙂 Seveda pa dobre družbe tudi njemu ni manjkalo 😉
Lep zimski pozdrav,
Aurelija
Bravo vsem trem! 🙂