NCS v Veliki Koroški Babi

V ponedeljek grem pomagat pri raztovarjanju robe z žičnice na Ledinah. Robo hitro raztovorimo in preostali čas izkoristim za ogled Nove centralne smeri v Veliki Koroški Babi. Nekaj malega snega opazim na dostopu, ampak v smeri so kar tri naveze. SUPER, razmere morjo bit!

Naslednji dan pišem sotečajnici Meti, če greva v četrtek plezat. Hitro je odgovorila, da v četrtek ne more, lahko pa jutri, v sredo. SUPER, dogovorjeno! Smer ni težka (IV+) je pa dolga (700m), zato se zmeniva da bo odhod ob 5h. Dostopava po melišču, ki naju dobro ogreje in že je čas za prvi prigrizek.

Po prvih nekaj platah, ki ponujajo pravo zabavo, preplezava še nekaj lažjih grap in že je čas za drugi prigrizek.

Mudilo se nama ni, zato naju v zadnjih raztežajih ujeme sonce. Poleg uživaške plezarije še barva! Bova rekla, da sva plezala v Paklenici! S soncem obsijana puščica naju usmeri na zadnje in najlepše plate. Do vrha imava še čisto malo in že prideva do vpisne knjige.

Ker noben od naju še ni bil na vrhu Velike Koroške Babe se odločiva, da greva do vrha. Po slabih šestih urah plezanja še čez ruševje po brezpotju do poti, ki pelje na vrh (namig: od vpisne knjige gor in levo, proti vrhu!).

Sestopava po Rudijevi vertikali na Ledine. Na poti naju preseneti nekaj snežišč, ki jih previdno prečiva. Spotoma najdeva potoček v katerem sva ohladila noge in že sva na Ledinah. Iz Ledin sestopiva po Lovski poti. Malo utrujena in zadovoljna, z zelo dobro izkoriščenim dnem, se odpeljeva domov.