Vonj po zimi

Zadnjo soboto v januarju nas je želja po ledu peljala v Tamar. Prvotni plan je bil Centralni slap, ker pa smo kljub zgodnji uri (brez kršenja policijske ure 😉) prišli pod slapove šele kot tretja ali četrta naveza, smo se najprej spravili v Slap nad votlino. Prvi raztežaj nam je ponudil kar lušten vstop v svet ledu 😊 Je bil pa cel slap malo bolj snežen kot ponavadi. Sestopili smo z enim abzajlom ravno v trenutku, ko se je sprostila vrsta za Centralni slap. Ja kaj čmo zdej? Nič gremo še tega. No ta pa nam je dal vetra. Navite roke, navite noge v prvem raztežaju; iskanje ledu in predelanega snega v drugem raztežaju (nič kaj veliko sreče); popoln občutek sreče v tretjem raztežaju, ko veš da si na koncu 😁. Super dan, pa skor do južne smo bili doma.

Prvo soboto v februarju sva s Tino v upanju po vsaj zadovoljivih razmerah zarinili na Ljubelj in proti Begunjščici. Na dostopu sva srečali dva sotrpina z odseka, ki sta ste odpravljala v Zeleniško, midve sva jo mahnili proti Rožičevi. Hvala bogu, da smo bili 4, da smo lažje prigazili do vstopa. Razmere v Rožičevi pa take: večinoma južni sneg, en skok bolj slabo zalit, izrazito gosta megla. Najini vtisi: super veseli, ko sva opazili klin – posledično sva še sami kakega zabili, rahlo problematična orientacija zaradi goste megle, večinoma gaženje do kolen. Optimistke, da bo nad 1900 n.v. itak sonce. Na vrhu pa mokra klofuta 😄. Veter, megla in tudi S ne od sonca. S pomočjo stezosledstva in gps-trackov, sva le našli pot v dolino čez Šentanski plaz.