Blegoš

Keco, na naju je, da rešiva leto 2021.

Blegoš res ni prav svetel biser v ogrlici turnih smukov, ki si jih človek želi, a tudi pot do WC-ja lahko popestriš s ritenskimi poskoki na eni nogi miže. Letos je končno zapadlo toliko snega, da sem Blegoš lahko naskočil po moško — od doma.

Kot omenjeno, ni to kakšna slavna stvar. Začne se s prečenjem potoka, nadaljuje s prečenjem močvirja, vmes je nekaj gozdarjenja, a potem se končno malo odpre. Nasproti mene je bila včasih kmetija pri Robovcu, o kateri že dolgo ni več sledu. So pa travniki, strmi, odlični za spust. Ampak danes sem šel naprej.

Na vrhu spet gozd, sicer po vlaki, mestoma zarasli, a gre. Višje pride “ključno mesto” smeri, ker je treba pač vedet kdaj in v katero smer je treba užgat skozi gozd, da prideš na naslednjo vlako, ne njenem koncu pa se izkoplješ na Kovk. To ne pomaga kaj prida, ker je tukaj okrog Kovkov še pa še, zato: ven prideš nad Zalo.

Čez lep travnik potem “kidaš na lijevo“, še malo cigu migu in si pri Marenkovcu v Potoku. Od tukaj gre po gozdni cesti gor, spet malo levo in desno, pa prideš do peskokopa, pa potem spet levo, pa si kmalu na parkirišču pod Blegošem. Od tod je pot mnogim najbrž dobro znana.

Povratek je bil večidel enak, le da sem jo s Kovka namesto v gozd mahnil dol v Zalo — ker raje smučam, kot pa si nabijam bukve v glavo. Tako prideš spet na glavno cesto skozi Davčo in zadeva je bolj kot ne končana.

Smučarija na vrhu Blegoša je bolj tako, ker je veter naredil svoje. Kjer kloža drži je kot na smučišču, vmes pa kakšna gnojna jama, da malo ravnotežje povadiš. Od kamnoloma skozi Marenkovcevo dolino je zakon. Nisem bil prvi, a ni skrbi, da ne bi še kaj ostalo. Razen par lokalcev se drugi tja ne potrudijo. Večna senca bo trajala še par mesecev, tako da tudi sneg dolgo ostane dober. Spust v Zalo je bil pa tudi odličen.

Da se ne bi jeziki lepili name in očitali, da lažem, sem z muko Gugla poskusil prepričat v  izris poti, a se je na vso moč upiral. Tudi če preklopiš na pešačenje se po njegovem mnenju po gozdu ne da. Tako je kar je, za prvo silo pač. Grape, močvirja in gozdarjenje so tako le moji.

Korona nam je mogoče res zaprla smučišča, a vreme je odprlo gmajne in hribe. Ni samo Kranjska Gora, Velika planina in Krvavec. Srečno novo leto vsem!