Tržaška smer v Triglavu

Danes sva z Mihom Hauptmanom (AO Tržič) plezala Tržaško smer v Triglavu. Moja čelka na žalost ni “anti-fog”, zato sem uspešno zgrešila odcep poti za Luknjo in se tega zavedla šele pod Jugovo grapo. Po prečenju sva ravno ob zori našla markantno zajedo, kjer na desni vstopi smer. V prvi tretjini smeri naju je presenetilo kamenje, ki se je usulo iz zgornje stene, morda je bila za to kriva vlaga, morda ne, kakorkoli, bila sva vesela, da se je dobro izteklo.

Smer je lepa, s kakšnim nezanesljivim oprimkom, plate gladke, kamini pa spolzki, kot se spodobi. 🙂 Varovanje se da lepo urediti z metulji in zatiči, na sicer narejenih sidriščih pa je včasih potrebno še kaj dodati. Na koncu strmega dela sva izbrala zgornjo prečko, ki je priporočljivejša od spodnje (originalne). Navezana sva tako ostala še za raztežaj in pol – v desno gor čez steber (klini in sidrišče te vodijo), potem pa se sprehodiš čez gredo do Bambergove poti, kamor te privabi možic (za prvim vogalom ga zagledaš desno spodaj). Iz smeri sva izstopila malo pred 11. uro, opoldne pa sva zadovoljna iz Vrat opazovala, kako se je oblak usedel na steno. 🙂

Baje so včasih tisti, ki so preplezali severno triglavsko steno, postali alpinisti. Morda za koga to velja tudi danes … 🙂