“Jao, kam si ti to mene spravla?”

To dobiš, če oboževalca previsov spraviš v lepe, gladke pokončne plate. Sama sem se seveda malenkost, privoščljivo smejala. Babe! Z Rokom sva dopust otvorila v novem plezališču Mislinja. Res lepo gibanje, ki pa vsaj na začetku predstavlja psihološki bitko v glavi. Z roko stiskaš tisti mali nedorasel krimp, z nogo počasi prenašaš težo v plato. Človek tako počasi začne uživati v plezariji. Namesto napumpanih rok pa navita meča. In seveda roza, ponekod tudi krvaveče prstne blazinice na začetku izleta. Vse, kot dokaz dobro splaniranega dopusta 😀 Nič ne de, Rok kljub konstantnemu jamranju zleze 7b, moji privoščjivosti pa zmanjka gib in že odpeketava proti Logarski dolini.

Naslednje jutro rahlo razbolela meča razgibavava v klancu na Klemenčo jamo. Od tam pa naju preseneti pogled na dokaj mokro steno Krofičke. Hmmm, še najbolj suh je izgledal Garfild. Pa sva rekla bova že nekak sfajtala. In sva fajtala, od začetka 3. raztežaja dalje. Najprej mokra, blatasta zajeda. Pa rahlo krušljiv previs. Nato pa plata, da boli glava. Tu so na sonce prišla eksistencialna vprašanja zakaj raje ne igrava šaha. Tako da sva se po nekaj poizkusih pač potegnila za komplet. Izplezala sva direktno, po ploščah smeri Misel dveh prijateljev. Sledil je še paket 3 abzajlov. Nekomu je v zadnjem spustu leno zasikal gad, Rok pa mu je v pozdrav izliv dušo in dokončno izsušil glasilke. Mrzlo pivo je bilo v koči več kot dobrodošlo. Prav tako odlična hrana.

Naslednji dan sva se vrnila v šolske klopi in bila deležna Modrosti starega učitelja. Gre za, dobro leto, staro smer, kjer sem tokrat jaz v prvem raztežaju preklinjala Roka. On je dokazal njegovo ljubezen do negativnih kotov in preplezal previsno 8. Moj besednjak pa je po 4 poizkusih pridobil močno južnjaško noto, saj mi nikakor ni uspelo izpeti kompleta. Tako, da sva po moji krivdi obrnila in si obljubila, da jo splezava, ko bom večja in močnejša. Raje sva se odpravila v smer Ni prostora za starce, po priporočilih lokalcev. Smer je tako lepa, da ti tudi raztežaj borovcev ne spraska nasmeška. Večinoma pa poteka po izpostavljenih platah in zajedah. Pri abzajlu razen nekaj pajkov nisva videla nobenega plazilca in tako sva mirnih rok prišla nazaj do koče. Popila pivo, se zahvalila za gostoljubje in odšla nazaj v dolino. Resnico zadnje smeri je Rok dokazal, ko me je potrpežljivo zihral še nekaj smeri v plezališču. Ornk sva se spočila 😀

Krofičko pa res toplo priporočava, uživancija.