Čopov steber je smer, ki je najbrž na seznamu želja vsakega alpinista. Če ne vsakega, pa vsaj večine. Čas je težko popolnoma pravi in tudi midva sva zelo dolgo odlašala. Letos pa je zelo na hitro padla odločitev, da greva. Vreme je bilo obetavno, predvsem dovolj obetavno, da sva si drznila razmišljati o hitrem sestopu. Pridružil se nama je še Matevž Kramar. Dostop do pod stene in prvi del smeri oz. dostop do pod Čopa je minil zelo hitro.
Že prečka, po kateri vstopiš do stebra, ti pove, da se sedaj začenja zares. Težavnost se v strmem plezanju počasi stopnjuje, orientacija ni preveč zahtevna. Je pa vsekekor smer psihično zelo zahtevna, saj kvaliteta skale s težavnostjo ne narašča, ampak te ves čas pusti v pričakovanju, ali bo grif, stop zdržal, ali se bo odločil, da se je stene naveličal. Ker je to ena od klasik, je varovanja veliko in plezanje relativno varno.
V težjih cugih, ko vse rahlo visi in ti pogled uide na vznožje stene, se ti malo smeje, saj je cela stena pod tabo, malo pa te vseeno stisne. Predvsem te teža ruzaka, tokrat še malo težjega, prisili, v bolj intenzivno stiskanje grifov, no vsaj mene. Matej je smer plezal naprej, Matevž pa je zelo dobro naložen “lahkotno” pofajtal za njim (močen kot žival).
Močen Matko
Še moji zadnji težki gibi.
Vreme je zdržalo, premočen veter je odpihnil sanje o hitrem sestopu. Krila so tokrat še dodatno začinila smer, poletela pa bodo kdaj drugič.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.