1. Kališka “odprava” v Dolomite

Med karanteno sva oba vneto prebirala Miheliča in tako naju je res zanimalo, ali je tako opevana Val Canali res vredna obiska. Milan nama je dal mentorski blagoslov in svoj vodniček iz 84.-ega in sva šla. Ker sva pa po srcu tudi pohodnika, sva se odločila, da bo to pohodno-plezalna “odprava”. Cilj odprave? Nabiranje izkušenj. Uspel? V zvrhani meri! Takoj sva ugotovila, da združevanje pohodništva in plezanja ni dobre ideja. Smeri sva naštudirala ogromno, tako da sva se prilagajala vremenu (in najini počasnosti…). Prvi dan sva poskusila v Sass Maorju (via Normale, III+), ves čas sva bila v megli, nato se je vreme še poslabšalo in sva po 6ih urih boja (predvsem z mrazom) obrnila. Sledil je pohodni del, kjer sva obkrožila cele Pale di San Martino (čudovito!) in nato le dospela v Val Canali, iz vrha. V hipu sva se strinjala z Miheličem. Krasna dolina, raj za plezanje. V tamkajšnji koči – Rifugio Treviso – sva se nastanila za kar 3 noči in izbirala bližnje cilje. Naj omenim, da je koča idealen kraj za morebitno večnevno plezarijo, od 20′ dolgih dostopov dalje ima vsak plezalec na voljo nešteto smeri v izvrstni skali, poleg tega so oskrbniki plezalci in soavtorji vodničkov in nudijo obilo koristnih informacij. Zaradi ne najboljše napovedi sva se odločila za najkrajšo in najbližjo smer – Spigolo Franceschini, 200m, IV. To je bila najina prva smer brez mentorja, prvič sva plezala tudi kot prva v navezi. Kratka smer nama je postregla z zvrhano mero novega znanja in občutkov, še posebno zadnji raztežaj, za katerega nama je oskrbnik pozabil omeniti, da je najtežji in delno previsen. V steni sva bila s sestopom vred kar 9 ur, zato sva se za nsalednji dan odločila za nekaj lažjega – Via Normale v Sass D’Ortiga, III/II, 400m. Čudovit pristop na krasen vrh!