Kilar-Levstek

Pa sva odplačala dolg…obresti so bile pa kar drage.

Že lani poleti sva se z Lukom podala v smer Kilar-Levstek v Velikem Draškem vrhu. Po nekaj raztežajih pa sva žal morala obrniti, saj naju je premamila prva očitna greda v levo, ki naju je potem pripeljala do pretežkega dela stene za napredovanje, zaradi česar sva poklapano odabzajlala najzaj dol.

Preteklo nedeljo je bil začetek bolj obetaven, saj sva popravila lanskoletno zmoto. Začetnih nekaj raztežajev se nama je tokrat kar malo smejalo, nasmešek pa se je kmalu prelevil v “resnobnost” kot to smer opiše tudi Mihelič.

Po skici nama je nekje do prve tretjine kar dobro šlo, dokler Miheličev oris ne začne vleči precej v desno. Bolj ko sva iskala prehode v desni, bolj se je zapiralo in postavljalo pokonci. Nekako sva potem našla nekaj prehodov v levo in sem ter tja tudi kakšen klin. Postopoma sva začela ugibati če sva mogoče že v sosednji smeri Sendvič, saj se je sem ter tja vseeno našel kakšen klin, vendar še zdaj nisva sigurna, kaj točno sva v drugi tretjini smeri skombinirala. Opremljenost smeri je v splošnem zelo skromna, kar poleg iskanja prehodov še dodatno poskrbi za to, da urin kazalec neusmiljeno hitro teče. Sidrišča in vmesno varovanje sva si v večini morala urejati sama. Ko pa se vseeno najde kakšen klin, si ga pa zares vesel, saj ti vlije upanje, da si pa mogoče le na pravi poti. V to sva bila prepričana šele v vršnem delu, v zadnjih štirih raztežajih, ko sva le našla edino veliko razčlembo v smeri – dolg izstopni kamin. Pot do njega pa je terjala kar nekaj živcev in časa: v III+ ocenjenem izredno krušljivem kaminčku, ki je kar se mene tiče zaradi delikatnosti lahko vsaj dve oceni težji, nadalje plezanje 50 metrske prečke navzdol, ogromno trenja zaradi konstantnega cikcakanja te prisili v krajše raztežaje, po vrhu vsega pa še vrv vztrajno pometa naloženo kamenje v globino. Še dobro da ni priljubljena smer, da ni bilo koga za nama.

Vršni in zagotovo pravi del smeri, s kaminom vred, je tudi kar zahteven, a vsaj malo bolj opremljen. Izstop iz kamina z ruzakom terja pravi izstopni manever “tjuljnja”, saj se na bok dobesedno vržeš pod balvanom ven, na prostost

in še malo opletaš z nogami. Zadnja 2 raztežaja sta ocenjena z II, ampak sva vseeno ostala navezana, saj gre za sitno in izpostavljeno prečenje. Še zdaj nama ni jasno kako so to smer včasih plezali. Res so bili pravi mojstri.

Veliko veselje na vrhu, za povrh pa mrak. Izstopila sva ob 20.45. V steni sva se borila nekih 11 ur, naredila pa nekje med 18 in 20 raztežajev (čeprav je višina stene “le” 500m). Raztežaje sem nehala šteti nekje na polovici, ko se me je že rahlo loteval obup, a je Luka s svojim mojstrskim nosom našel pot. V smeri sva pustila le 1 svoj klin, saj naju je skoraj čisto do konca skrbelo, da jih bova nemara rabila za povratek dol čez steno.

Ker sva bila zaradi časa in utrujenosti na vrhu malo v stiski, nama je pomagala Lukova sestra (iz Gorij) in naju prišla iskat na Pokljuko okoli 23.00, zapeljala skozi Radovno do Krme in nama prinesla razne tekočine katerih sva se zelo razveselila. Ob 1:30 sva se končno lahko zavalila v posteljo, naslednji dan pa sem si potihem želela da bi bila za ta dan brezposelna 🙂