Prve ne pozabiš nikoli 😉

Smeri v hribih namreč!

V torek me ob 21ih kliče Seba (AO Rašica), če greva naslednji dan v hribe. Jaz pa na primorskem, ravno obrnila par kozarcev terana v čast nonini 85ki. Ampak itak, pejva! Ob polnoči gas v Ljubljano pripravit vso opremo za mojo prvo hribovsko smer. Noč sem živčno prebedela ob prebiranju Alpriročnika 😂 in tihem recitiranju manevrov, da slučajno nisem kaj pozabila od zadnjega prikaza.

Ob 8ih štartava iz Ljubljane, ob 9ih pa že zgrešiva pravo pot čez Gamsov skret. Nič za to. Par padcev na strmem gozdnem terenu prekritem s suhim listjem in že sva na pravi poti pod Kogel. V dobrih dveh urah dostopa se ravno prav ogrejeva in pod steno vesela ugotoviva, da bo danes Virens samo najin.

Plezala sva približno tri ure, saj sem v vsakem cugu v duhu prijazne soplezalke poskrbela, da ima Seba čas za čik 😇.

Še bo treba vježbat!
Sploh kaminsko plezanje, ki mi nikakor ni šlo. Še sreča, da mimo Kogla ne poteka nobena markirana pot, ker ne vem kaj bi si planinci mislili ob Sebatovih vzklikih: “Timea, sam noge dej narazn!”
Jaz pa vsa nesrečna stlačena v zajedo z nahrbtnikom in palicami vred 🤡.

Od vseh variant smeri je Seba vedno izbral težjo in sem ga zato – sicer z nasmeškom na obrazu – parkrat poslala v tri pisane marjetice. Saj poznate tisti začetniški občutek, ko v momentu, ko res slabo stojiš in od strahu pred padcem plešeš v stilu Elvisa Presleya (noge se v ritmu zibajo levo in desno same od sebe) ugotoviš, da moraš nekako še frenda dobit iz luknje? Takrat bi najraje reskirala 70€ in pustila frenda tam v zameno, da se čimprej cela zvlečem čez detajl. Ampak bi bila na koncu smeri že brez vseh prihrankov, zato sem raje porabila še zadnje atome moči in zborbala do vrha s frendi na pasu.

Zaključila sva s tremi dolgimi abzajli v čudovitem ambientu, ki so bili sladkorčki ture ter po luštni potki odhitela nazaj do avta.

Sicer pa lep dan v super družbi, ki mi bo vsekakor za vedno ostal v spominu. Hvala Seba! 🍻