V osrčju Kamniških Alp :)

Pa smo končno šli! Po več tedenskem sanjanju o plezanju so bili končno izpolnjeni pogoji na državni, vremenski in osebni ravni in sva (Goran in Kristina) najinemu mentorju Milanu takoj predlagala novo akcijo. Milan je bil nemudoma za stvar in že smo se vsi prešerni v ponedeljek (4.5.2020) vozili v Kamniško Bistrico. Tam smo parkirali in zagrizli v breg, vedoč, da nas čaka nekaj dostopa. Ker meni in Milanu nikoli ne zmanjka tem za debato, je bil dostop hitro mimo, poleg tega pa naju je z Goranom pot očarala, saj sva prvič stopila v Repov kot. Zadnji del dostopa postreže z manjšo količino snega, za katero cepin ni potreben, je pa fajn imeti visoke čevlje. Tako smo dosegli sedlo, iz katerega se spustiš za par metrov in si pod južno steno Staničevega vrha. Začeli smo si ogledovati steno in iskati smeri. Orientacijo zelo olajša okno Kovačnica, ki predstavlja hodnik med južno in severno stranjo gore (definitivno vredno obiska!). Prvotni načrt, da splezamo smeri Triperesna deteljica in Tečajniški raz (obe IV/III) smo opustili, čim smo se zagledali v linijo smeri z imenom Mrzlo postaja (V). Takoj smo si bili enotni in že je Milan zagrizel v prvi raztežaj. Smer nam je bila vsem izredno všeč, dolg dostop je bil poplačan z izvrstno skalo in uživaškim plezanjem. Po 150 metrih te smer privede na sam vrh gore. Ker se ime smeri ni uresničilo, smo se na vrhu malce zasedeli in uradno poglasili greben Zeleniških Špic za osrčje Kamniško Savinjskih Alp….še dobro! Čez nekaj časa smo zaslišali klice planinca: “A je kdo v bližini?” Začeli smo iskati izvor glasu in glej, spodaj sredi stene, kjer se nadaljuje prečenje Zeleniških Špic, človek. Takoj smo vzpostavili komunikacijo, ugotovili, da je pri sebi in ga vodili čez prehode, saj smo z vrha videli, česar on ni. Šli smo mu naproti, da je nato vendarle dosegel Staničev Vrh, od koder je najpreprostejši sestop v dolino. Nato smo sestopili po potki, ki se je nam zdela manj problematična, kot smo zasledili med pripravljanjem ture. Naš novi sopotnik – Boštjan – nam je priznal, da ni imel pojma kje se nahaja, da je mislil, da bo prišel na Kamniško sedlo… da je bil tik pred tem, da pokliče GRS. Res upamo, da je čim manj takih po naših hribih! Ko smo ga spremili do avta pa smo turo uspešno zaključili ob zasluženem pivu, kjer smo že kovali načrte za naprej 🙂