V soboto, 8.2.2020 smo Sebastjan Potočnik (najin mentor), Simon Končan in jaz opravili zimski vzpon v Drugem slapu v Krnici. Odpeljali smo se do Kranjske Gore in nadaljevali pot proti Vršiču. Okrog pol devetih zvečer smo prispeli do odcepa (malo pred 3. serpentino), kjer se v levo odcepi makadamska kolovozna pot v Krnico. Posebnega mraza ni bilo; temperatura se je ves čas gibala le nekaj stopinj pod ničlo. Prečili smo potok Velika Pišnica in po približno 15 minutah hoje prispeli do vznožja slapu, ki je umaknjen v zahodno pobočje nad Krnico. Mesečina, ki jo je oddajala polna luna na brezoblačnem nebu, je bila na moje presenečenje res dovolj močna, da se je slap s svojo belino jasno videl tudi brez luči in tudi po dnu Krnice se je dalo brez težav hoditi. Slap je izrazito kaskadno oblikovan, kar je bilo še posebej očitno v prvem raztežaju. S Simonom sva sledila Sebastjanu čez skoke, kjer je bil led razmeroma dobre do zelo dobre kakovosti, tako da je bilo plezanje res užitek. Drugi raztežaj se vleče po nekakšni hudourniški strugi in ni posebno zahteven, saj je tudi naklon bistveno manjši. V nadaljevanju nam je nekoliko več časa vzela zavesa, ki naj bi bila najtežji del smeri. Led je bil tam precej slabši, pod ledenim pokrovom je tekla voda z že kar občutnim pretokom in ko sem kot zadnji v navezi splezal na vrh zavese, sem bil že pošteno moker. Nad zaveso smo preplezali še nekaj lepih in ne preveč težkih skokov, nato pa obrnili in se na urejenih sidriščih (prusiki na ruševju) po vrvi spustili nazaj do vstopa. Turo smo v zaključili zgodnjih jutranjih urah ob kavi in malici na avtocestnem počivališču. Zame je bila tura nova, izjemno zanimiva, lepa in koristna izkušnja. O ambientu, ki ga nudi plezanje ponoči ob polni luni, največ povedo spodnje fotke, ki jih je posnel Simon.
😆 S Sebatom bo še veliko nočnih. Čim prej se navadita. 😇