Uroševa v NŠG in Vzhodna v Rinki

Ob vseh zapisih in pogovorih o res dobrih razmerah v hribih… sem si romantično predstavljala, da bodo smeri zalite in bo vse samo lahkotno pikanje oziroma, da se bomo ta vikend čez smeri sprehodili  brez nekega nepotrebnega štrikanja.

No, ko sva v soboto zjutraj z Rokom prišla pod Uroševo grapo, mi je bilo takoj jasno, da stvar ne bo tako preprosta. Prvi skok je bil popolnoma kopen in se ga ni dali drugače lotiti kot po desni strani, kjer se je cca 2m visoko skrivala mešanica snega in ledu, kamor je bilo moč zapičiti cepine in izvesti neko mešanico plezanja, basanja in toolanja ter se tako prebiti do prvega štanta. Tam pa se je odprl pogled na popolnoma zalito grapo. Juhuhu… to je to… super razmere,  gasa gremo naprej, malo navezana, malo nenavezana, en štant na 2 cepina, nekaj zabitih klinov (enega sva pustila notri, poklon smeri), malo vštric s simpatično navezo iz AOMatica, nekaj čakanja 2. navez pred nami, ki so sprožali kar konkretne snežne tuše… do drugega skoka, kjer so se 3 naveze skupaj stiskale pod skalo v luknji in čakale na zeleno luč za prehod skozi dimnik. Le-ta je bil fantastično narejen, kombinacija ledu, skale in snega ter možnost za uporabo vijaka. Uživam maksimalno, vse do zadnjega skoka, kjer pa je  bil balvan kakih 5m nad snegom. Klini za štant v jami, so bili tako visoko, da sem morala kar konkretno poplezati do njih, en tak mini/nepričakovani detajl smeri za »ne tako visoke« ljudi. Sledil je obvoz balvana po desni  in kar tečna prečka nazaj v levo, do dokaj strme izstopne grape, na vrhu pa možnost varovanja na borovcu. Čeprav premražena, sva vseeno noro navdušena in se veselo odpraviva v dolino… na pivo.

Na začetku smeri…

Gužva na štantu pred dimnikom…

Skozi dimnik ven…

Proti zadnjemu skoku…

Slikano iz jame pod balvanom…

Za naslednji dan so Uroš, Matej in Seba določili bolj zgodnjo uro in smo se ob 3h že odpeljali iz Kranja proti Logarski. Nočni dostop je bil pravljičen, saj je luna tako močno osvetljevala gore v okolici, da smo imeli občutek, da smo v nekem črnobelem filmu visoke resolucije. V Vzhodno smer smo se zapodili najprej malo po skobah iz ferate, potem pa hitro desno, čez skalnato, popolnoma suho prečko, ki zahteva kar nekaj truda in premišljenih gibov. Seba je suvereno opravil z detajlom, jaz pa za njim s cepini na pasu in iskanju dobrih oprimkov, do prvega snega, kjer je bilo vse veliko lažje.  Ta dan sem bila jaz tista, ki sem  dobila tiste malo lažje raztežaje, čeprav je v smeri iz dneva v dan manj snega in noben raztežaj ni ravno lahek. Največ dela se mi zdi, da smo imeli v kaminu, kjer sneg ni bil najboljši in je bilo potrebno nekaj zatikanja cepinov v skale. Pa tudi zadnjih 5 m naslednjega raztežaja, pred vstopom v jamo, je tudi skoraj kopnih in krušljivih. V smeri so nam prav prišli vijaki, tako za varovanje, kot tudi za izdelavo enega sidrišča, frendi ter tudi kak klin smo zabili. Zaradi inverzije nam je bilo na sestopu kar vroče, še posebej v gozdu, kjer smo se kot po jajcih prebijali po poledenelih koreninah in potki do slapu. Seveda brez derez, ker so bile le te že skrbno spravljene v nahrbtnikih.

Na začetku malo po ferati

V nadaljevanju fantastične razmere 🙂

Ne tolk optimalen kamin.

Vijaki so prišli prav…

Zaključek vikenda:  še dobro, da smeri nista bili zaliti, ker sta tako nudili kar konkretno plezarijo z dobrimi možnostmi varovanja ter izdelavo sidrišč. Prav nič ne bi spremenila in bilo je poživljajoče ter več kot primerno za mojo prvo objavo.