Še vsakič je bila in tudi letos ni bilo nič drugače.
Ker je vremenska napoved ni bila najbolj obetavna smo bili priča hudemu osipu udeležencev in na koncu nas je ostalo za en avto.
V sredo smo se jaz, Luka, Vlado in Tomaž naložili v avto, dvignili jadra, odprli pir in se polni optimizma odpeljali proti Paklenici.
V četrtek sva z Lukom prvotne plane zaradi mokre stene spremenila in splezala Watersong (varianto), nato pa še Karamara sweet temptation. Ker se Karamara sredi stene konča, midva pa nisva imela volje abzajlati na enojca, sva do vrha stene potegnila še nekaj lepih cugov in peš sestopila.
V petek sva se polna optimizma spravila v Kačo. Prvi cug sva falila in kmalu so naju na realna tla postavile Frančkove ocene, ki jih v vodničku še nihče ni popravil…. Na vrhu sva ob sončnim zahodu vriskala, nato pa gas v dolino in na žurko do Rašičanov. Vlado in Tomaž sta bila prav tako pridna in oba dneva frikala v kanjonu.
Naslednij dan je bil moker in temeljito smo se naspali, popoldne pa odrinili proti domu.
Povzetek: V Paklo se splača tudi samo za dva plezalna dneva. Mi smo užival. Kdor ni prišel je manjkal in mu je lahko žal.
Za naslednje leto pa ne bit reve in gremo dol tud če napoved ne bo najbolša 😀
-
- na vrhu kače. vesela k radijo
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.