Od zore do mraka

Na zadnjo nedeljo v oktobru sva se s Katarino Rogelj odpravila plezat smer Steber revežev v Zadnjo Mojstrovko.

Štart iz Kranja ob 4:45 , okrog 6ih sva že na Vršiču. Preseneti naju vročih 14 °C in skrb, da bo v steni mraz hitro izgine. Na dostopu uživava v jutranji svetlobi, ki poskrbi za čudovite silhuete hribov Martuljške skupine. Zaradi zanimivega terena, ki na mestih od naju terja malce poplezavanja predvsem pa pazljiv korak na šodrastem svetu, nama ura in pol dostopa hitro mine.

Pod steno si razdeliva opremo in se naveževa ter skupaj za prvi cug določiva Katarino, z namenom, da po izmenjavanju dobi tudi tistega najtežjega 🙂 V prvem raztežaju plezanje poteka po res super skali, kar odtehta podrtijo v naslednjih štirih. Ves čaš plezanja po lažjih raztežajih lahko uživava v razgledu na Slemenovo špico, ki jo vse bolj objema sonce. Skupaj z njim pa se vztrajno veča tudi število obiskovalcev, ki so prišli gledat zlate macesne. Do konca dne je bilo pod nama že pravo morje fluorescentih majic in res sem bil hvaležen za mir in samoto, ki sva jo uživala v senčni steni, visoko nad njimi.

Ob pripravi na turo sva zasledila, da je imelo veliko predhodnih navez težave z orientacijo tako, da nama je skrb, da bova tudi midva zalutala visela nekje v podzavesti. Vestno sva iskala kline in z orientacijo nisva imela nobenih težav vse do cuga v katerem gre prečka v levo. Tam sem imel v glavi, da je prečka dolga okrog 60 metrov, zaradi česar sem zgrešil štant, ki je bil že po 25ih. Svojega sem iz klinov (enega sem dolžen Katarini, je šel v dolino) zabil na lepi polici in na srečo je Katarina na poti do mene našla štant, ki bi ga moral že jaz.

Sledi najtežji raztežaj smeri, zaradi česar se na štantu najeva in napijeva, da bo ruzak lažji in bo šlo lažje čez. Pozorno spremljam gibe Katarine, da jih bom lahko ponovil tudi sam in očitno jih ponovim kar dobro, glede na to, da sem čez brez večjih težav in pretiranega podihavanja 😀

Samozavestna, ker je detajl za nama, zagrizeva še v dva cuga dolg kamin, ki postreže s precej labavo skalo in kar zračno plezarijo ter izstopna, lažja raztežaja.

Na vrhu sva pravi čas, da še ujameva večerno sonce, v miru pojeva sendviče in jo mahneva proti Vršiču. Pri avtu sva okrog 17ih, ravno pred sončnim zahodom, pičiva še v Aljažev hram na čaj in domov.

Hvala Katarini za res super celodnevno turo in za vse napotke, ki mi jih je dala – to je bla namreč moja prva nenavrtana hribovska smer 🙂