Kako najti pravo mesto za klin, metulj,.., kako povezati dve ali tri točke skupaj, katere vozle uporabiti,..

Ta vikend nam je pa kar pošteno zagodel vreme. Ker je bila napoved za nedeljo veliko lepša smo letno tehniko imeli seveda v nedeljo. Logično. No, ob 05:30 zjutraj smo se iz izhodišča v megli in rahlem rosenju (toliko o lepem vremenu:)) podali na Kališče. Tam smo namreč imeli učenje manevrov. Verjetno slabše razmere res ne bi mogle biti tako, da smo zelo hitro spoznali resničnost Matičevih besed iz uvodnega sestanka: “Zeblo vas bo, lačni boste, lahko se zgodita tudi megla in dež…”:)

Zbor pred kočo v polni opremi je bil ob 8:00. Gor smo seveda prišli dovolj kmalu ampak priznam, da smo se na toplem kar malo zasedeli in nekaj nas je zamudilo. Zamudili seveda nismo namenoma ampak obljubimo, da se to ne bo več ponovilo. V takem vremenu prav nihče ne želi čakati drugih.

Hitro smo se razdelili na 4 skupine po tri naveze in učenje se je lahko pričelo. Moja skupina je začela pri Maticu in ja, že takoj na začetku smo naleteli na težave. Osnovni, kavbojski vozel. V tolažbo (sicer ni najboljša tolažba ampak ok) mi je, da nas ga pol ni znalo narediti. Ja, mi smo bili tisti, kateri smo bili med vrsticami omenjeni na koncu. No, sedaj mislim da ni za skrbeti, da bi ga še kdaj pozabili. Še dobro, da so ostali vozli šli brez težav in smo tako vsaj malo popravili vtis pri Maticu.

Na prvi postaji smo se učili postavljanja sidrišča. Kako najti pravo mesto za klin, metulj,.., kako povezati dve ali tri točke skupaj, katere vozle uporabiti,.. skratka ogromno enih novih informacij. Sprva nam je vse skupaj razložil Matic, potem smo poskusili sami. No, pa saj gre. Niti ni tako težko. Dokler imamo zraven nekoga, ki nam gleda pod prste. Ko bo šlo zares bomo morali sami znati res vse. Tudi izbiti klin ven iz skale;)

Druga postaja je bila zagotovo tudi ena bolj zabavnih. Spust po vrvi. Rokove besede tik preden smo se spustili:«Zdaj pa samo uživaj.« No, priznam. Na začetku sem si mislila:« Ti to resno?!« Ampak ko se enkrat sprostiš, nasloniš nazaj in se začneš spuščati… no, imel je prav. Čisti užitek 🙂 Seveda je bilo zopet lažje, ker nas je Rok vodil čez cel postopek kako se pravilno zavarovati pred spustom.

Na tretji postaji smo se učili osnov gibanja naveze. Učili smo se varovanja tako napredujočega plezalca kakor samovarovanja vseh ostalih članov naveze, ki v tistem trenutku ne plezajo. In komunikacije. Hm. No, tukaj nam je zopet šlo.. khm.. kako naj se izrazim? Dajmo reči, da smo izumili nekaj novih »ukazov«. Samo kot opomba: »Podri štant!« ni uradni ukaz, niti neuradni ne. Malo za šalo, malo zares. Še eno področje, ki ga bomo morali zelo kmalu obvladati do potankosti. Za neznanje tukaj žal ni prostora. Priznam, da je bila v tem trenutku moja glava že polna vseh informacij in vedno težje sem povezovala vse skupaj. Ampak za prvič bo ok;)

No, pa smo prišli še do zadnje postaje. Samoreševanje – manever, pri katerem s tehničnimi pripomočki plezamo po vrvi navzgor. Mislim, da nam je ta manever šel res najboljše. Upam sicer, da ga ne bomo nikoli potrebovali ampak vedeti moramo res vse.

No, pa smo zaključili z vsemi postajami. Z Boštjanom sva se na koncu naučila še zlaganje 70 m vrvi. On zlaganja z dvojno vrvjo, jaz z enojno, potem pa smo se z ostalimi kar hitro dobili nazaj v koči. Na toplem.

Kljub temu, da na koncu morda ni izgledalo se mi zdi, da smo prav vsi res hvaležni vsem inštruktorjem, da so si v takem vremenu vzeli toliko časa in potrpljenja za nas ter nam predali vse to znanje na razumljiv način. Zagotovo bo še veliko vprašanj, ki jih včeraj ni bilo. Zakaj? Ker smo verjetno vsi sami pri sebi premlevali vse besede, vozle, manevre, postopke,… Toliko enih informacij v tako kratkem času je kar težko sprocesirati. Čaka nas še veliko dela in vaje, da bomo res vse znali ampak saj veste kako pravijo; kjer je volja, tam je pot 🙂