Prečudovito vremensko napoved za soboto, sva s Tino izkoristila za obisk Repovega kota in jugovzhodne stene Planjave nad njim. Gužva na parkiriščih v Kamniški Bistrici je obetala ne preveč samoten dan, vendar pa so bile skrbi od odcepa za Kamniško sedlo dalje odveč, saj sva kar naenkrat na poti ostala sama in v prijetnem tempu grizla dalje po Repovem kotu.
Pod steno sva v najini smeri že opazila eno navezo, kar nama je bilo samo v veliko pomoč pri lociranju linije, nato pa sva višje pod izstopnim cugom srečala še eno navezo, ki je prisopihala s Sobotne smeri.
Najtežje mesto v smeri, manjši previs.
Kar lahko rečem, da je bilo na najini strani Repovega kota samotno in mirno, tega ne morem reči za sosednji greben Zeleniških špic, kjer je bilo v vsakem trenutku opaziti vsaj 5 ljudi, mislim da se jih je v celem dnevu čez sprehodilo vsaj 20 😮 …gužva 😀
Razgled na štantih da se reče 😉
Moje mnenje o smeri je, da je ena izmed lepših kar sem jih do sedaj zlezel, vendar se z Miheličem ne strnjam čisto o “najlepši” zajedi pri nas. Je lepa in dolga, vendar mislim da sem pošlatal tudi že kaj lepšega.. Mogoče velja omeniti tudi to, da ko s soplezalcem lezeš izmenjaje v vodstvu raztežaji nanesejo, da eden pleza, drugi pa razen ene kratke štirice naprej vleče le dvojke.. 😉
Tako opevana zajeda.
Se splača jit na Srebrno sedlo, kjer Zeleniške špice zares pokažejo svojo lepoto.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.