V soboto sva se z Milanom odpravila v nekoliko manj oblegane konce in sicer v dolino Zadnje Trente. Najin cilj je bila Bratovska smer v Srebrnjaku (V+/IV, 450m), katero je Milan prvič plezal že pred 39 leti in bil tako skupaj s Svetičičem zaslužen za drugo ponovitev smeri. Pred tem me je v sklopu mentorstva že peljal v malenkost lažje in krajše smeri – Pstuh in Pocarsko smer v Mali Mojstrovki ter Grintovčev steber ter s tem stestiral pred to zahtevnejšo turo.
Grintovčev steber
Milan že komaj čaka, da neham slikat in grem rajši po pir!
S hojo sva pričela malo pred sedmo uro zjutraj in v zadnjih ovinkih pred idilično planino Zapotok prehitela družino plezalcev, od katerih sva izvedela, da ima AO Nova Gorica cel vikend na planini tabor in da so nekateri tam že od prejšnjega dne. To je pomenilo, da bo v smereh kar nekaj prometa, vseeno pa se je kasneje izkazalo da se je večina raje odpravila v malenkost lažjo smer Severozahodni steber – od daleč je bilo videti vsaj 5 navez. V smer sva se malo pred deveto podala kot druga naveza (od treh), zaradi manjšega kiksa prve naveze nekje na dobri polovici smeri pa sva na koncu vseeno prišla prva na vrh. Družbo sta nama delala par iz Velenja ter punci iz AO Gorica.
Jutranji pogled na obsijan Bavški Grintavec
Idilična planina Zapotok
Smer je izredno lepa in jo odlikuje zelo dobra skala ter relativno konstantna težavnost. Klinov je na ključnih mestih dovolj, štanti so tudi urejeni (no ja, če jih najdeš – včasih so »skriti« direkt pred tvojim nosom, kar ugotoviš šele pri izbijanju klinov). Najlepši in hkrati najzahtevnejši del smeri predstavljajo kamin in plate v srednjem ter zgornjem delu smeri. V predzadnjem raztežaju sva se strehi izognila po neki svoji varianti in tako v lažji svet izstopila malo bolj po levi strani, s pomočjo zajede (IV+ ali V-, odvisno kako se lotiš zadeve) – na nekaterih skicah je sicer označen prehod skozi kamin (naravnost) ali pa alternativni obvoz po desni. Na vrh sva prišla okoli 13h, kjer so popoldanske meglice občasno že zastirale sicer čudovite razglede na okoliške hribe – izrazit greben Velikega Špičja proti jugu, mogočni Bavški Grintavec proti zahodu ter Pelci, Mangart ter Jalovec proti severu. Sestop je zelo pester – kombinacija spustov po vrvi, plezanja navzdol ter iskanja najboljših prehodov čez borovce v dokaj izpostavljenem terenu.
Bratovska smer (levo) ter SZ steber (desno) v severni steni Srebrnjaka
Zadovoljna na vrhu, ravno ko so se začele pojavljati popoldanske meglice.
Milan je vseskozi skrbel za ustrezen tempo, tako da sva bila okoli 16h že pri avtu. Ker je bilo v dolini res izredno vroče je sledila še hitra ohladitev pri izviru Soče, nato pa zaradi dobrih vtisov kar dve analizi – prva pri Erjavčevi koči na Vršiču, druga pa pri Firerju. Vsekakor lep dan z odlično družbo!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.