Kripl plezarija (Briancon)

Hah ja kje naj začnem… Zadnji utrinek sem spisal 6.1.2017. In od takrat se je marsikaj obrnilo na glavo, nekatere stvari pa pač ostajajo iste. Plezanje je bilo fajn in še zmeraj je fajn. V taki ali drugačni obliki. Nima veze, samo da se dogaja.

Nima smisla preveč zgubljat besede in filozofirat. Nekateri morda veste, kdo bo pač izvedel, prejšnji teden je v Brianconu potekalo svetovno prvenstvo v paraplezanju, katerega se je udeležila tudi slovenska reprezentanca. Rezultatsko s prvenstvom ne moremo biti najbolj zadovoljni. Kakršne koli besede o klasifikaciji je škoda izgubljati… Tekma je bila, še kakšna bo, želja po zmagi pa kot kaže v nekaterih ekipah prevelika, da bi se šli zadevo pošteno.

Same smeri v kvalifikacijah so bile super za skupino v katero sem bil uvrščen. Težavnostno gledano cca. 6c-7a, v finalu še kak plus več.

Da se je glava pomirila ob vseh kolobocij na dan “medicinskega” pregleda, smo tako napadli lokalno plezališče. Pleza se po gnajsu, prevladujejo zaobljeni odprti, v bolj fotogeničnem delu plezališča pa močno previsne smeri, po večinoma ok grifih.

Coach Ravo pravi da bo naslednja naloga projekta OSP, da se v vsa plezališča dostavi blazine 🙂

Ekipa pa kr taprava.

Po tekmi sta se Grega in Tanja odpravila domov, preostanek (glej sliko zgoraj) pa smo podaljšali še do konca tedna. Trije dodatni dnevi, 4 nova plezališča v okolici (izbire je praktično neomejeno, izbirali smo tista z max. 10 minut dostopa), ni da ni.

Prvi dan lepo plezališče 3 minute s ceste, apnenec, luštno. Prvič po nesreči malenkost bolj konkretno v skali, uspelo splezat (no top-rope, naprej si zaradi poškodbe ne morem privoščit padca) 6b. Vem nivo je bolj na nivoju upokojencev, ampak smer je bila pa nora. Na sliki sicer platasta 6a+ (tud to je ratal).

Predzadnji dan smo šli v znano plezališče Rue de Masque. Skala konglomerat, luknjce, pa ffki . Fenomenalne smeri, bil sem uspešen v smeri Pay just the fucking price. Kdor je bil tam jo verjetno pozna pod imenom ribca, saj je na vstopu v smer štrli velik prodnik, porisan kot ribja glava. Par projektov pa nam je ostalo, tako da se zagotovo vračamo.

Zadnji dan pa še neko obstransko plezališče, prijetne 4 minute dostopa, smeri lepe in dokaj tehnične, časa za slikanje pač ni bilo, če Jure Košir smuča včasih hit, včasih pa počas, smo mi tisti dan plezali samo počas, nato pa nas je čakala še osemurna vožnja (par sto kilometrov vmes mi manjka v spominu, nekaj sem globoko razmišljal).

No ja to je to. Utrinek napisan porazno, malenkost sem ven iz prakse, ampak glede na plane, bi moral naslednjega pisat kaj prej kot v dveh letih. Kaj naj rečem. Fajn je bo.