Veliki klek

Na stenci me dva tedna nazaj Sara vpraša: “Katarina, a bi šla žurat?” V absolventskem življenju, kakršnega sem deležna, mi nič ne preprečuje takega dejanja, zato sem takoj za. Še datum najdeva, 24.5., lokacija pa … bova še videli.

Prejšnji ponedeljek pa prileti Sarin sms, če bi šla čez vikend na Grossglockner. Žur zagotovljen! 🙂

Računali sva na vremensko okno v soboto popoldan in nedeljo. Začeli sva na parkirišču pri koči Locknerhaus, kjer sva pol ure čakali, da je ponehal dež.

Potem sva po 20 minutah nošnje smuč že podrsavali do Studlhutte, do najinega prenočišča. Sneg in vreme sta bila precej gnila, ampak kar je treba, ni težko.

Tule sva malce zgrešili …

… in prečili do koče.

Ko sva prišli v zimsko sobico, je bilo že prijetno vroče, saj so Madžari že lepo zakurili v gašperčku. Potem pa so postregli z informacijo, da so ta dan greben Studlgrat nekateri že poskušali preplezati, a neuspešno, bojda zaradi velike količine mehkega snega, da pa je po normalni poti že potegnjena gaz. Glede na lavinske razmere in vreme, ki je kazalo sončno le nedeljo dopoldan, sva se odločili, da greva gor kar po normalni poti. Po prekrokani noči (vročina v sobi in krakanju podobni glasovi iz drugih ležišč) sva oprtali na srečo ovenele nahrbtnike in se odpravili cilju naproti.

Juhica 5 min, voda za juhico 1h.

Pot brez posebnosti, šteje varen korak. Na Erzherzog Johann Hutte naju je pozdravil še sonček, in pokazal pot, odtlej pa je vse zagrnil oblak. Na grebenu sva se navezali bolj zaradi moje utrujenosti in sledili pokončnim drogom, do zadnjega, ki ima na sebi simbolično tudi prečni drog, takrat veš, da si na vrhu, se slikaš, da ne bo kasneje dilem, in tečeš nazaj, ker je mraz.