Po enotedenskem smučanju v Franciji, sanjaš stegenskim mišicam prijaznejše aktivnosti. In z malo sreče so tačas kapljice vztrajno zamrzovale v času in prostoru. Dokler ne pridemo vzhičeni cepinarji in jih v kristalih ter talarjih pošljemo na glave kolegov, ki nas potrpežljivo varujejo. Sezono sva z Mihcem otvorila v popoldansko osamljenem Sinjem slapu. Kot se za ture z načelnikom spodobi, ni zmanjkalo nasvetov – seveda dobrodošlih. Oziroma, kot se je izrazil – »mater polet vas je skos treba terat, da ornk zabijete kline. Zdej pozim pa še cepine.« 😀 Čez teden dni sva z Gregom v iskanje gore pogube odšla v avstrijski Mordor. Gandalfov »you shall not pass« je bil na mestu v detajlu ledene gmote, saj je bilo stanje ledu (kolikor ga je bilo) zelo slabo. Boljšega sva našla v sosednjem Federweissfall-u in tako udrla pikico. Navdušeno zabijanje cepinov pa naju je pognalo v dobeseden tek za vlakom. Namesto vode pa je očitno zamrznil čas, saj sva na koncu čakala na klopci in uživala v sendviču. Ti pozimi ne bodo več s kumaricami, ki so tudi zamenjale agregatno stanje. Kot večina Slovenije pa sva konec meseca napadla tudi Luciferja. Višje temperature so poskrbele predvsem za izmenjavanje cvetače in hladnih tušev. Na koncu pa sva še zalutala na sestopu, podaljšala turo in se raje spustila po smeri. Sreča v »nesreči« – šrauf, ki je med plezanjem padel s pasu je na koncu pot nazaj našel s štrikom, potegnjenim z abzajla. Klasično več sreče, kot pa pameti. Boljše razmere smo naslednji dan s Katjo in Mitjem našli v Rabeljskem slapu. Le v enem delu je prišla psiha skupaj z vodo na površje. Sicer je bilo pa pikanje užitkarsko. Za piko na j v januarju, pa je zvečer sledilo predavanje zgodb iz strasti. Takšne zgodbe, ki nastanejo iz dejavnosti, ki osmišlja in razširja naš biti, pa ne morajo biti drugačne, kot velike. Je pa g. Biščak to igro, ki je alpinizem in življenje lepo zaobjel v svoji knjigi.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.