Dogodivščine v Julijcih

Končno. Končno spet v hribe (pri nekaterih je bila prisotna že abstinenčna kriza, ki je bila tako huda, da smo se odpravili kljub pomanjkljivemu zdravju).

Kakorkoli, na hitro dogovorjeni smo se zbrali v nedeljo ob nič kaj humani uri 5.00 v zasedbi dveh Kranjčank in treh Tržičanov. Sama trma na kupu (in vsi našutani s kondicijo razen mene) Temu primerno je bila zastavljena tura – prečenje Rokavov in Oltarja. No, če so bile vremenske razmere ob štartu še navadne, so se višje poslabšale toliko, da smo imeli meglo, veter, mraz in rahlo sneženje. Kljub temu smo uspešno privijugali po brezpotju do vstopa v smer Potočnik-Tominšek (III/I-II, 700 m) (seveda sva s Katarino lahko pokazali nekaj na sveže pridobljenih orientacijskih sposobnostih).

 

 

Glede na to, da smo bili vsi prvič tam, je vse skupaj šlo brez posebnosti, z nekaj snega, drame in nohtanja zaradi mrzle skale smo prišli čez smer, ki je bila prav fletna, razen same skale, ki je bila na nekaterih odsekih prav neprijetno krušljiva (od tod drame). Pohvala gre fantom, ki so tudi v megli pokazali odlične sposobnosti orientiranja v steni.

Na vrhu nas je pričakal tako lep razgled, da smo se odločili kar sestopiti, prečenje pa pustiti v planu za nekoč

S Spodnjega Rokava smo sestopali v Kotle, nato pa smo ponovno zagrizli v klanec in prišli na markirano pot za Šklatico. Najbolj zagrizen je skočil še na vrh, ostali smo se lotili sestopa mimo bivaka 4. Malo neprijetno poplezavanje okoli snega in gladki skali je hitro dalo vedeti, da s Katarino ne bova ravno bisera pri hitrem sestopu.

Pa vendar nama je uspelo nepoškodovanima prit do avta. Ne bom komentirala, komičnih situacij ni manjkalo, ampak tisti dan je bil namenjen, da se eni nekaj zgodi, tokrat je žal malo hujše nasankala Katarina Ice power in povoj izkušenih grs-jevcev preverjeno pomagajo in po prijetnih 11 urah ture smo zdrveli proti domu (kaj delajo volitve poštenim voznikom) na (v okrnjeni zasedbi) obvezno analizo