Lepota po pariško

Po nekem obdobju mencanja in neodločanja – a bi poslušal vremenarje ali ne – človek z nasmeškom zagrabi lepo nedeljo. In očitno nas je bilo nemalo takih. Z Gregom (AO Cerkno), sva tako navsezgodaj zjutraj na jeseniškem Petrolu trčila v kešarjevo Uršo in jezerškovega Matica. Kot da bi se zmenili, smo si delali dobrourno družbo na dostopu pod Debelo pečjo. Pod steno in 6m abzajlu, so se poti ločile – onadva sta zavila v Jesiharja, z Gregom pa sva snubila pariško lepoto. Parižanka je prefinjeno elegantna in se ne pusti, kar tako. Trmasta od petk pa do glave. Je lepo kompaktna in se, kar visoko nosi 😀 Ob prihodu na raz, sva polna upanja čakala sonce na vrhu, da bi malo ogrel rahlo premrzle prste. A glej ga zlomka, tudi tokrat je vreme pokazalo svojo pamet in začelo grmeti in bliskati. V višji prestavi sva pritekla na vrh, kjer je sonce še stegovalo roke. Malo pomalicala nato pa zvrcnila v dolino.