Dolomitski sindrom ali v iskanju kompaktne skale

Po Dolomitih smo se na slovensko skalo navajali z Domnom, Nastjo in Lukom v Kovinarski smeri v Veliki Mojstrovki. Dobrodošlico v svet slovenskih sten sta Luka in Nastja doživela precej klavrno. Ravno ko sta bila na štantu sredi kotanje se je iz previsa nad njo odlomil velik kos skale in s preostalim kamenjem zgrmel v kotanjo. Na srečo sta ju odnesla brez poškodb in z veseljem do življenja. Vzdušje se je hitro popravilo in uspešno smo na vrhu pozdravili sonce in sendviče. Lepa smer. Prečka, ki jo vsi hvalijo je kul, ampak po Dolomitih noben presežek 😉

Za naslednjo smer je Janez predlagal Jubilejno v Triglavu. Naspidirana in optimistična sva se podala v 1. raztežaj, kjer nama je skala potrdila opis smeri, ki navaja, da je smer mestoma (beri veliko mest) krušljiva in kompleksna. Če bi ti spodaj nekdo zagotovil, da vse drži bi bila smer lepa, tako pa je bilo kar nekaj ključnih oprimkov na preizkušnji. Na srečo naju niso pustili na cedilu in uspešno sva priplezala do Skalaškega turnca. V smeri ni veliko klinov, našla pa sva nekaj novih jeseničanov in en klin prispevala tudi sama. Zaradi popoldanske ure sva od Skalaškega turnca nadaljevala kar po Skalaški z Ladjo. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj naju je na vrhu pričakal prelep sončni zahod, ki pa bi ga ob nadaljevanju po Jubilejni smeri najbrž gledala iz Gorenjskega turnca 😊

Na taboru Nejca Zaplotnika sva se z Domnom podala v Tomažev steber v Grintovcu. Začetek smeri je bolj vrtičkarski, srednji in vršni del smeri pa špica. Še posebej raztežaj ocenjen s VI-. V njem ni veliko klinov, je pa veliko možnosti varovanja s frendi. Se je kar težko upreti, da ne daš noter celega seta že v prvi polovici raztežaja. Družbo v smeri sta nama delala Katarina in Matic.