Igličeva smer

Modreci pravijo, da klepetave babe privlačijo dež. No, s Katjo sva dokazali, da se tudi modri lahko motijo :D. V četrtek sva v spremstvu golega sonca in rahlega vetriča plezali Igličevo smer v Mali Rinki. Pod steno sva prišli ob zgodnji 9 uri. Tam pa je že bila ena naveza, ki pa jima šumaher ni bil ravno vzor. Razpoloženje je takrat malo upadlo, ampak, ker drži, da babe tudi iz plastičnega grozdja stisnemo refošk, če je treba, se nisva dali :D. Skala nama je v večini smeri krepko potegnila usta do ušes in ponudila enkratno plezarijo. Ponekod pa so bili povsem šodrasti deli. Katja se je res izkazala v izpostavljenem in naloženem detajlu, punca ima psiho in eleganco. Zaupala mi je tudi moje prve vodeče cuge v hribih, med drugim odstopila najlepšo IV, platike »ma che bella«. Po nenapovedani daljši nošnji plezalk, sva kvadratne prste prevetrile na sončnem, vrhnjem travničku in uživali v zasluženih sendvičih.

In ja, babe delamo sonce! 😉